Ubistvu se ne razumem niti sama… Pa saj, does it really matter?

Click here to view the embedded video.

Dreams and schemes and circus crowds, Its lifes illusions I recall, I really don’t know what’s life at all…

Včasih je utrujajoče gledati na stvari iz vseh zornih kotov. Včasih druge strani niti ne najdem. Odločitve so odvisne od časa. Premica pa je odvisna ot tega, v katerih ravninah določiš njene točke. How many thing should i take into account? Odločnost je dandanes vrlina, huh?

No, in ko že ravno govorim o faxu… Na Aja, ti si un +2 al kaj že.. se mi ne da več odgovarjati. Sem +2, ampak nisem un. Sem ta. In še odgovori na najpogostejša vprašanja - ja, plačala sem šolnino, predavanja so v angleščini¹ z našimi in tujimi profesorji, od 37 nas je 2/3 slovencev, imamo svoje prostore na faxu in se gremo študij v zaporu. :p In zakaj hudiča sem in nisem? Ker imam vsak teden drugačen urnik² in 15 izpitov v tem letu. 

Ne, ne jambram. Fajn mi je…

Strange things will happen…

Click here to view the embedded video.

1. ja, izpiti tudi, ane..
2. čist zares!!

Boy A

Liffe je zame ena sama ironija. In ne, nikakor se je ne morem otresti. Vedno znova me preseneti, vrže v razmišljujoči tir, prepleta in razpleta moje zgodbe. Mogoče bi morala na Liffe hoditi sama. Ja, tako bi bilo še najbolje. No obligations, no hard feelings, no offers, no talks, nothing. Just me and the movie. Definitivno bom premislila o tem. :)

Click here to view the embedded video.

Damn, ure bežijo… Še en dan, ki se bo začel s knjigo v roki, nadaljeval v kletni učilnici in se nato, upam, lepo odvil vse do… Eh, res moram spat!

Prsti, namreč…

Dlje časa se distanciraš, težje je spet začeti. Pa ne, ker se mi ne bi dalo, se ne bi nič dogajalo ali bi tisti notranji drive izginil. Eksternalije… Posvojeni je rekel, da bodo Potepinko uničili. Ne, ne in ne, jaz je ne dam! Pa čeprav se je prvič zgodil mesec brez objave. 

Srbijo, srbijo.. :)

2 uri zamude v Trevisu, ker je avion zbil enega ptica in je gospod majstore pregledoval letalo sumljivo dolgo. Ceprav smo naredili en kup planov, kako naprej, smo nazadnje le pristali v Londonu. Po parih urah ciganjenja na letaliscu in najdrazji kavi ever, pristanemo v Portu. Vlak do Aveira, kjer so nas najbolj odbiti Portugalci takoj sprejeli za svoje. Najboljsi hamburgerji na svetu, spanje v parku, tres caffees um pingu, univerza, mrtu ptic in nepozabna noc, ki nas je zaznamovala za celo potovanje - jogar raquetes… :) Najhujsa pot do zeleziske in premik v Coimbro. Zanimiv flat. polno erasmuvcev, od katerih se seveda prevec razlikujemo… Nekaj vina, dnb v fancy baru, ki je naredil noc posebno, hoja do univerze, torbica, hoja do druge univerze, skakanje po namakalnem sistemu, poceni kava, vecerja z odlicno druzbo in okupacija ersamus shot bara. Sledi noc s premalo spanja in premik v Lizbono. Hoja, podzemna, podozivljanje, trenja, kebab, botanicni vrt, bio park, bacardi, barrio alto…

In kako naprej? Se en dan Lizbone, Porto in London.. Komaj cakam!! Ze sedaj vem, da bo prekratko… :D

Pozdrav domov! :)

En disturbing post… I just need one… Dajte mi pet minut, pa bom spet normalna. Samo par globokih vdihov in nenormalno hitro izgovorjenih besednih zvez, ki so vsaka zase popolnoma brez smisla.

Ne maram se muhaste v tistem pogovoru in ne prebavljam svojega naveličanega glasu. Kako mi lahko “Ne…” ali “Da…” tako lahko spolzita iz ust? Kar tako, brez večjega premisleka. Jutranja opazka je bila seveda na mestu. Pa ne samo tista o zmešanosti, ampak vse, ki jih je posvojeni ubesedil kar tako, za foro. V vsakem hecu je nekaj resnice, ne? Oh, dragi moj, da, v 8 minutah si mi spet uspel nastaviti pred obraz eno ogromno ogledalo. Perfect.

Na drugi strani življenjske modrosti stresam iz rokava. Zdi se, da so mi razlike popolnoma jasne in da opisane filinge dejansko poznam. Samo, da se svojih veleumnih napotkov sama ne držim.

Danes bom skrajnež. Realnosti naj vlada racionalnost, altruizem tako ali tako ne obstaja in jaz in ti in on smo le prekleta mutacija v razvoju, izločki sveta, ki ga nismo sposobni doumeti.

A!

I’m better now…

Jaz sem en sam preveč.. :)

Bilo bi zanimivo, če bi mi kdo težil in skakal po glavi, mi pripovedoval to in ono, me konstantno spravljal s tira in me analiziral iz čiste hudobije¹ in ne zato, ker me ima rad in ga skrbi zame. Oh ja, in z veseljem bi mu težila nazaj, se drla, zbadala in ga uporabila namesto boksarske vereče. Na koncu pa bi hudobno pobegnila in se vrgla v travo. :)

1. ne, I. z leve ne šteje…

Mogoče je dovolj že ena vejica, pika, en stavek. Da spustim prste po tipkovnici samo za trenutek. Nič več… Ker potem se lahko tole spet razvije v nepredvidljive sfere, ki drugim povzročajo neverjetno veliko gub na čelu. In hej, to je zadnje, kar si želim doseči.

Kje se konča evforija, norenje, hitenje, razmišljanje, razlaganje? Ne, vsekakor ne s potrdilom dipl. ekon. v roki, tudi ne po zaključenem delovnem tednu, uspešno izpeljani nalogi, pogovoru z nekaj življenjskimi spoznanji… Mogoče pod zvezdami v splani vreči na vrhu hriba? Na letalu, ki te odnese nekaj tisoč kilometrov stran?

Verjetno nikjer…

Yes, I’m floating… In manjka mi nekaj kilometrov ceste pod nogami.

Click here to view the embedded video.

Click here to view the embedded video.

_

Obsedela sem na Planetu št. 53. Kar tako, ker se nisem hotela vrniti nazaj. V glavi mi je brnelo in nisem bila sposobna logično zaključiti ene same misli. V ozadju je odzvanjala pesem. Tuuruuruuuruuuruuu…

Zazvonil je telefon. Roko zakopljem v torbo in ga po več minutnem brskanju končno potegnem na plano. “Ja?” “Ti si vesoljc!!!”, se zadere glas na drugi strani. Še preden mi uspe odreagirati zaslišim tu, tu, tu… Tako torej? Zazrem se v naskončnost in si poskušam predstavljati prihodnost. Čemu, ne vem… Poskušala sem poiskati vsaj nekaj koščkov sestavljanke, ki bi dejansko pasali skupaj. Nisem bila preveč uspešna. Misli so vedno znova odplavale in nasedale na najbolj očitnih čereh. Misel, da sem lahko srečna, ker moj planet nima morja, mi je za hip na ustih narisala ciničen nasmešek. In potem spet, prihodnost… Bi me odneslo v drugo stran, če bi pihala dovolj močno? Misel na število ljudi, ki bi se jih moje pihanje dotaknilo, me je strašila. Začutila sem trzanje sinaps. Sovražim ta občutek. Nemogoče ga je nadzorovati. Legla sem na hrbet in obrnila pogled za devetdeset stopinj. Pobeg je bil neuspešen. Razgled je bil sicer drugačen, a odpiral je enaka vprašanja. Sinapse so še vedno trzale. Tudi prav… Privoščite si me! Vem, da v tem uživate. In jaz lahko preprosto počakam, da mine. Zaprla sem oči in pritisnila na gumb.

Ne vem, kdaj je prišel, ker ga nisem opazila. Šele, ko sem popustila in odprla oči, sem ga ugledala. Stal je par deset centimetrov proč od mene in strmel direktno v moje oči. Ni pozdravil, ni me vprašal, kako sem in kaj počnem. Pod nos mi je pomolil kartoteko. “Izvoli. Zaključil sem.” “Mhm…”, je bilo vse, kar sem v tistem trenutku lahko izustila. Tišina. Preveč nje… “Je ne boš odprla?” Strmela sem v mastne črke, ki so na platnici izpisovale moje ime. “Mhm…”, drugič. Prijela sem kartonasto platnico in jo obrnila. Tekst je bil strukturiran z neverjetnim občutkom za povezave, oblikovanje minimalistično. Ime, priimek, prebivališča, 54 kg, modre oči, sestra, brat, kljukice in križci. Obračala sem strani in brala gola dejstva. Nato citate, opise situacij, naslove pesmi in flimov in posnetke vseh prehojenih poti. “Psihoanaliza?”, sem dvignila pogled. Ni ga bilo več. Tako potiho, kot je prišel, je tudi odšel. Ni me presenetil. Tak je pač način njegovega delovanja. Pride, ustreli in odide. Spet sem se zazrla v papirje. Brala… Porajala so se mi nešteta vprašanja. Kaj si mi želel s tem povedati? Čemu služi tvoje delo? Je lahko osnutek moje prihodnosti? Ko sem obrnila zadnji list, sem nenadoma pozabila na vse. Ni pasala v kontekst. Ni bila z njegovega planeta. Kot bi jo nekdo v kartoteko vstavil naknadno, v neizmerni naglici. Približala sem jo obrazu. Na belem listu je bil prilepljen del časopisnega članka. Ni bil iztrgan preveč pazljivo, zato mi je puščica, ki je kazala na dotičen odstavek, močno olajšala delo.

“V časih, ko so ljudje pod vtisom, da je vse možno, je prav dejstvo, da vsak izbor nujno pomeni izgubo, težko sprejemljivo. En način soočanja z neizogibnostjo izgube je, da nenehno menjavamo poti. Nekdo tako nenehno menjava dobavitelje mobilne telefonije, drugi partnerje, tretji profesijo. Ko nekaj izberemo, se nam nenadoma zazdi, da to ni to in da bi nam nekaj drugega prineslo večje zadovoljstvo.”

Je to tvoja napoved moje prihodnosti? In epilog kartoteke? Še enkrat sem ga prebrala in jo nato zaprla. Uro odhoda sem prestavila. Nisem se še hotela vrniti…

OK, seveda se ničesar od naštetega ne bi branila… :) Ampak vseeno… 

Živel Pacug! :) Priklopila se bom na pozitiv vajbrejšne ta mailih, odbitih posameznikov in team spirita. Oh ja, seveda letim oblečena v vodo, dobim “masažo” z Lumpi sončno kremo, sladoled pri Kati, ples na plaži, zbadanje pod Sidrom in skrivanje okoli katlpe. Tale obisk je bil najboljša ideja preteklega tedna! :)