Jaz sem en sam preveč.. :)

Bilo bi zanimivo, če bi mi kdo težil in skakal po glavi, mi pripovedoval to in ono, me konstantno spravljal s tira in me analiziral iz čiste hudobije¹ in ne zato, ker me ima rad in ga skrbi zame. Oh ja, in z veseljem bi mu težila nazaj, se drla, zbadala in ga uporabila namesto boksarske vereče. Na koncu pa bi hudobno pobegnila in se vrgla v travo. :)

1. ne, I. z leve ne šteje…

Mogoče je dovolj že ena vejica, pika, en stavek. Da spustim prste po tipkovnici samo za trenutek. Nič več… Ker potem se lahko tole spet razvije v nepredvidljive sfere, ki drugim povzročajo neverjetno veliko gub na čelu. In hej, to je zadnje, kar si želim doseči.

Kje se konča evforija, norenje, hitenje, razmišljanje, razlaganje? Ne, vsekakor ne s potrdilom dipl. ekon. v roki, tudi ne po zaključenem delovnem tednu, uspešno izpeljani nalogi, pogovoru z nekaj življenjskimi spoznanji… Mogoče pod zvezdami v splani vreči na vrhu hriba? Na letalu, ki te odnese nekaj tisoč kilometrov stran?

Verjetno nikjer…

Yes, I’m floating… In manjka mi nekaj kilometrov ceste pod nogami.

_

Obsedela sem na Planetu št. 53. Kar tako, ker se nisem hotela vrniti nazaj. V glavi mi je brnelo in nisem bila sposobna logično zaključiti ene same misli. V ozadju je odzvanjala pesem. Tuuruuruuuruuuruuu…

Zazvonil je telefon. Roko zakopljem v torbo in ga po več minutnem brskanju končno potegnem na plano. “Ja?” “Ti si vesoljc!!!”, se zadere glas na drugi strani. Še preden mi uspe odreagirati zaslišim tu, tu, tu… Tako torej? Zazrem se v naskončnost in si poskušam predstavljati prihodnost. Čemu, ne vem… Poskušala sem poiskati vsaj nekaj koščkov sestavljanke, ki bi dejansko pasali skupaj. Nisem bila preveč uspešna. Misli so vedno znova odplavale in nasedale na najbolj očitnih čereh. Misel, da sem lahko srečna, ker moj planet nima morja, mi je za hip na ustih narisala ciničen nasmešek. In potem spet, prihodnost… Bi me odneslo v drugo stran, če bi pihala dovolj močno? Misel na število ljudi, ki bi se jih moje pihanje dotaknilo, me je strašila. Začutila sem trzanje sinaps. Sovražim ta občutek. Nemogoče ga je nadzorovati. Legla sem na hrbet in obrnila pogled za devetdeset stopinj. Pobeg je bil neuspešen. Razgled je bil sicer drugačen, a odpiral je enaka vprašanja. Sinapse so še vedno trzale. Tudi prav… Privoščite si me! Vem, da v tem uživate. In jaz lahko preprosto počakam, da mine. Zaprla sem oči in pritisnila na gumb.

Ne vem, kdaj je prišel, ker ga nisem opazila. Šele, ko sem popustila in odprla oči, sem ga ugledala. Stal je par deset centimetrov proč od mene in strmel direktno v moje oči. Ni pozdravil, ni me vprašal, kako sem in kaj počnem. Pod nos mi je pomolil kartoteko. “Izvoli. Zaključil sem.” “Mhm…”, je bilo vse, kar sem v tistem trenutku lahko izustila. Tišina. Preveč nje… “Je ne boš odprla?” Strmela sem v mastne črke, ki so na platnici izpisovale moje ime. “Mhm…”, drugič. Prijela sem kartonasto platnico in jo obrnila. Tekst je bil strukturiran z neverjetnim občutkom za povezave, oblikovanje minimalistično. Ime, priimek, prebivališča, 54 kg, modre oči, sestra, brat, kljukice in križci. Obračala sem strani in brala gola dejstva. Nato citate, opise situacij, naslove pesmi in flimov in posnetke vseh prehojenih poti. “Psihoanaliza?”, sem dvignila pogled. Ni ga bilo več. Tako potiho, kot je prišel, je tudi odšel. Ni me presenetil. Tak je pač način njegovega delovanja. Pride, ustreli in odide. Spet sem se zazrla v papirje. Brala… Porajala so se mi nešteta vprašanja. Kaj si mi želel s tem povedati? Čemu služi tvoje delo? Je lahko osnutek moje prihodnosti? Ko sem obrnila zadnji list, sem nenadoma pozabila na vse. Ni pasala v kontekst. Ni bila z njegovega planeta. Kot bi jo nekdo v kartoteko vstavil naknadno, v neizmerni naglici. Približala sem jo obrazu. Na belem listu je bil prilepljen del časopisnega članka. Ni bil iztrgan preveč pazljivo, zato mi je puščica, ki je kazala na dotičen odstavek, močno olajšala delo.

“V časih, ko so ljudje pod vtisom, da je vse možno, je prav dejstvo, da vsak izbor nujno pomeni izgubo, težko sprejemljivo. En način soočanja z neizogibnostjo izgube je, da nenehno menjavamo poti. Nekdo tako nenehno menjava dobavitelje mobilne telefonije, drugi partnerje, tretji profesijo. Ko nekaj izberemo, se nam nenadoma zazdi, da to ni to in da bi nam nekaj drugega prineslo večje zadovoljstvo.”

Je to tvoja napoved moje prihodnosti? In epilog kartoteke? Še enkrat sem ga prebrala in jo nato zaprla. Uro odhoda sem prestavila. Nisem se še hotela vrniti…

OK, seveda se ničesar od naštetega ne bi branila… :) Ampak vseeno… 

Živel Pacug! :) Priklopila se bom na pozitiv vajbrejšne ta mailih, odbitih posameznikov in team spirita. Oh ja, seveda letim oblečena v vodo, dobim “masažo” z Lumpi sončno kremo, sladoled pri Kati, ples na plaži, zbadanje pod Sidrom in skrivanje okoli katlpe. Tale obisk je bil najboljša ideja preteklega tedna! :)

Iskra - svetel drobec goreče, žareče snovi; kar povzroča nastajanje, ustvarjanje česa.

_

Že po nekaj besedah mi je bilo jasno, da se je ujela v čarovnijo tistega kraja. Pravzaprav so več izdajale oči, ki so zažarele vsakokrat, ko je izgovorila tisto ime. Nadzorovati drgetanje telesa in tresenje glasu, čeprav komaj opazno? Nemogoče… Z besedami je risala podobe, ki jih je pospravila na varno, vsaj tako je mislila… “Kemija, neskončno kemije…” In spet, naslednji dan, mi o kemiji, ki da jo je še vedno čutiti, ne glede na razplet, govorijo popolnoma drugačna usta.

Kemija in iskre?

Najprej iskre… Drobcene, goreč, žareče, ravno dovolj močne, da povzročijio nastajanje, ustvarjanje nečesa… Večjega? Če sta kamna dovolj velika, mogoče… Če moj pogled trči ob tvojega vedno znova, nehote, in se najine besede krešejo dovolj močno. Kot za mizo, v množici drugih, ki jih nisva opazila in na ulicah, ki so se zdele popolnoma prazne, čeprav polne. Na plesišču, ki sva ga zamenjala za hodnik in pod odrom, kjer je besedam moč odvzeta ter v mailih in pismih, kjer sva jim jo spet vrnila. Zaviti stavki in besede ter odrezave enostavčnice v klepetu, ki jih obvezno pospremi dvopičje z zaklepajem. Drobne neumnosti, ki se jih ne zameri in preveč odkriti odgovori na zbadljiva vprašanja. Vedno znova, ko se moj kamen zaleti v tvojega, tvojega, tvojega jo sproži… majhno, a močno in gorečo… iskro, ki odkriva.

Potem kemija… Vse, kar spreminja, poglablja, dodaja novo preobleko vsakdanjim stvarem in se projecira v neznanem, a neskončno privlačnem. Bežen dotik in globok pogled, za katerega niti ne veš točno, koliko časa traja. Ob reki, v parku, na kolesu, na ulicah, v dvorani, med policami, v igri in delu, prek vseh medijev in vseh meja. Karkoli, kjerkoli, pospremljeno z nasmeškom in vznemirjenjem. Kako ji uspe običajne,vsakdanje pogovore napraviti tako drugačne?

Iskra ob iskro… Nepričakovano in tako prekleto močno. Vedno znova in popolnoma skregano z realnostjo.

Hey you’ve been used. Write a song, I’ll sing along. Are you calm? Settle down. Soon you will know that you are sane. You’re on top of the world again. 

Včasih je bilo (ne)pisanje bloga baje odraz mojega trenutnega (duševnega) stanja. No, vsaj tako so mi povedali… Pa sedaj? Po mojem mnenju je (ne)pisanje bloga odraz marsičesa. I ain’t freakin’, I ain’t fakin’ this… :) Zakaj o tem? Ker sva imela ravno danes z velikim posvojenim bratom debato o čarovniji besed.

Včasih nekatere stvari preprosto nimajo odgovora na vprašanje “Zakaj?”. In nekatere občutke je prekleto težko spraviti v racionali in logični okvir.

In osnutki? Ti so pravzaprav prekletstvo… Nobena začeta in odložena stvar se kasneje ne konča tako, kot bi se, če bi bila začeta in končana v istem časovnem pasu. Zato je toliko bolj nadležno dejstvo, da sem v zadnjem času postala človek osnutkov. V moji glavi jih roji na stotine, ujetih med paralelne svetove. Razpenjajo me na nešteto koncev, butajo ob ljudi različnih profilov in se med seboj borijo za prevlado. Eh, trme male… Kaj pa usklajevanje in kompromisi? Kot bi barla dnevno časopisje, brezveze… Tudi osredotočenost na cilje zveni zlajnano. Pot vs. cilj? Pravzaprav je veliko odvisno od brega reke, ki ga izbereš za svojega. Izbira filozofij je pestra, najlažja pot skozi labirint pa nestanovitno preklapljanje med tisitimi, ki se najbolj prilegajo trenutni situaciji. In željam seveda…

Esej o odraslosti? Oh, come on… Ali obstaja definicija? Seznam situacij, ki jih moraš izkusiti, preden te proglasijo za odraslega? Število brazgotin, zamenjanih stanovanj, obiskanih krajev, neprespanih noči? Da, seveda se namenoma izgibam floskuli o odgovornosti za svoja dejanja. Ker, če je tako, potem sem odrasla pred, hmmm, 15 leti, takrat, ko sva z bratrancem vrnila narobutane buče. Bile so jedile in se jih tako ali tako ne bi dalo izdolbsti in ustavriti grozljivih prikazni, s katerimi bi strašila sosede. Stanje pred vrati z bučami v roki in zbiranje poguma za pritisk na zvonec se je zdelo neskončno… Ampak, bilo je odgovorno. In če sem bila takrat odgovoren otrok, sem sedaj otročja odrasla oseba. And at the end of the day we are all the same… Kaj že, na napakah se učimo in vsaka izkušnja je dragocena, pozitivna ali negativna… In katere so ugotovitve zadnjih dni, tednov, mesecev? Evo:

1. Na cesti je polno norcev. Jezi pa me misel, da bi se lahko, po celem tednu na cesti, razbila 7 km od doma, na cesti, ki bi jo lahko prevozila z zaprtimi očmi. Oda seksizmu…
2. Likanje je potrata časa. Edini sprejemljivi termin je zblojeno sobotno popoldne po prežuranem petku. In rože? Prepričana sem, da občutek za rože pride z leti.
3. Imeti ob sebi hipohondra je lahko precej naporno. Najprej sem bila zaskrbljena, potem začudena, na koncu pa sem se ob vsakem jambranju le še nasmehnila. Persen pri 24-ih? You must be kidding me!
4. Brez golobčkov ni Benetk? No, ni jih bilo ravno veliko… Benetke brez globov so mi veliko bolj všeč.
5. Odcep za na avtocesto v Vodicah je popolnoma nedosledno označen. Izlet v Domžale me ni ravno osrečil…
6. Stanovanje v Ljubljani? Skušnjava poletja…
7. Če poslušaš cd z muziko z bloga, potem je “oooo, ker komad!!!” popolnoma naravna reakcija na prvih nekaj taktov vsakega komada. Sicer pa so top of the top tega poletja: Yelle, Ting Tings, Killersi in Juno soundtrack.
8. Navidezna imunost na pranje možganov obstaja. Obrambni mehanizmi so različni, odvisni od izvajalca.
9. Bratci so na svetu zato, da vdijo stvari, ki jih nisi naredil, da te opozorijo na stvari, ki bi jih lahko bolje naredil in, da ti delijo nasvete takrat, ko za njih ne prosiš in te ignorirajo takrat, ko je situacija obratna. No, posvojeni so drugačni. :)
10. Še vedno čakam na znanstveno razlago, kako opereš cunj za dva stroja z enim pranjem.
11. Malo empatije reši marsikateri problem. Nekaterim je primanjkuje.
12. Drugačnost je vedno vznemerljiva. In privlačna. Odkrivanje novega zadovoljuje. Obojestransko.
13. Pričakovanja in razočaranja… Heartbreaking and makes me wanna run away.
14. Že dolgo nisem ničesar ušpičila. Danes se počutim primerno za kašno pizdarijo (no, pa smo spet pri odgovornosti…).
15. Pa tako lep dan je bil…

http://www.youtube.com/watch?v=YjgrADPB7q8

Število komentarjev mi je izdajalo, da nekaj ne štima… Wait, they put this on the cover page?!? Idiots.. Včerajšnje nebuloze za večino pač nimajo nobenega smisla, tisti pa, ki jih razumejo, na tale blog ne zaidejo s klikom na random link. To je samo še potrdilo mojo teorijo, da so za preboj objav pomembni naslovi. Provokativni, neumesni, aktualni, zblojeni, jezni, zabavno, kakršnikoli, samo da užgejo. Kot pri Slovenskih novicah :) Cover page bi sicer moral biti (skrita) želja vsakega blogerja… Zato pa pišemo, right? No, mene pa je misel, da je 1000 naključnih obiskovalcev ošvrknilo dotični zapis, navdajala s paranojo. :)

Današnje jutro je bilo že samo po sebi kaotično. Prebudila sem se v preddpoustno mrzlico in uletela direktno na kosilo. Vedno znova se obnašata, kot da bomo prvič sami doma. Rože, rože, pa breskve v kleti in zelenjava na vrtu in rože in fax in hrana za psa in… Ko je J. začel težiti naj mati pripravi listek, na katerem bo sistematično urejeno zalivanje rož, se nisem mogla več zadrževati.. :) Ko se je avto zapeljal po dovozu, je hišo zavzela neprecenjliva tišina. Res nisem jutranji človek in crash na zadnje vzdihljaje odhajanja zna biti precej stresen. :) Popoldne sem nadaljevala kot vestna gospodinja in se lotila pospravljanja. Šlo mi je kar dobro, z izjemo tega, da mi je, tik preden je prišla na vrsto moja soba, zmanjkalo sape. No, in tako še vedno čepim v neredu, miza je polna drobnarij, pošte, listkov in stvari, ki vsekakor ne pašejo tja. Bom jutri. :) V ponedeljek zjutraj me namreč obišče M. Wihaaa!! :) Punca prihaja iz Novega Sada in je bila moja so-prosotovoljka na taboru v Kniću. Ker se nisva videli že več kot leto in pol, sem že kar nestrpna… Čaka me en teden počitnic kombiniranih z jobom z osebo, ob kateri ni nikoli dolgčas. Torej - kam naj jo peljem in katerih kotičkov Slovenije ne smeva izpustiti?

Odklopljen večer je bil tisto, kar sem potrebovala and now i’m happy and ready to get some sleep¹. Zakoličila sem ga že po petih minutah, ko sem hotela K. razložiti, zakaj je najbolj skuliran medicent študine, khm, študent medicine. Se zgodi :) In ob človeku, s katerim sva izzumila nindžari in, ki je razlagal o tipu, ki je izgubil nezavest, lahko podobne nebuloze izzovejo le en kup smeha. Pa tudi sicer so podobne male neumnosti stalnica… In glede na vse, ki mi jih je že uspelo narediti, je to zgolj kapljica v morju. Kapljica v morju mojih neumnosti, ki premore samozavestno vkorakanje v lokal skozi stekleno steno², padec v na novo skopano jamo³, z vedrom umazane vode v roki, pa padec z bordom, ki je pustil grdo modrico pod mojim očesom, da sem še cel teden hodila naokrog, kot najbolj zajeban model, o, pa tisti, s stopnic direktno na glavo, ki je tudi pustil eno markacijo, da opečene roke z wc-ja na Metelkovi, razbijanje lubenice sredi Maxija⁴ in izgubljenega kolokvija nekje pod stopnicami velike predavalnice sploh ne omenjam… Večer se je odvijal nekako v tem smislu…

Paše biti z ljudmi, ki jim pravzaprav ni treba veliko razlagati. In, ki na vprašanje Kako si? odgovarjajo ure in ure, o sebi in meni… S takimi, ki sebe in mene ne odpravijo v sekundi in začno razlagati o njemu in njej, o tistem, ki je rekel to in tisti, ki se ji je zgodilo tisto. And yes, noro dobro je priti k človeku, ki ti reče, da ga ne zanima, kaj točno počneš, ampak zna iz tebe izvleči stvari, za katere nisi nikoli mislil, da jih boš sploh izrekel. In obratno… Spet so mi na pladenj stresli nekaj kosti…

Medicent študine se je nato odgovorno odpravil proti domu, mene pa je pot vodila po ovinku, v varno zavetje kuhinje mojega posvojenega bratca. Modre in bele ploščice ji dajejo poseben čar, elektro jazz pa je odlična kulisa neobremenjenemu pogovru… Dobila sem ključe in se malo s težavo spravila domov. Ta vožnja…

Sicer pa se v avtu že cel teden odvija party s Killersi. :)

I’m coming out of my cage, And I’ve been doing just fine, Gotta gotta gotta be down, Because I want it all… Open up my eager eyes, ‘Cause I’m Mrs Brightside

1. oujea, I badly need it…
2. in to na prvi kavi…
3. afkors, da za greznico..
4. yes, Brainless, it was your fault :)

Odveč so mi debate, kam vse to pelje, čeprav jih morda potrebujem, pa tudi razčlenjevanje plusov in minusov nima več nobenega smisla. Go with the flow je poceni fraza, ki jo prevečkrat vsepovprek uporabljamo. Logično, kam boš pa šel, če ne z vetrom? Le, da vsakemu piha drugače in da so tornadi precej nepredvidljivi… V nekem trenutku me je prešinilo, zakaj ljudje na vprašanje Kako si? odgovarjamo tako na kratko?

V shizofreno stanje sem se vrgla precej načrtno, zato se ne morem (in ne smem?) pritoževati.

cuz I like to be gone most of the time, and you like to be home most of the time, if I stay in one place I lose my mind, I’m a pretty impossible lady to be with

Paul Baribeau took me to the giant tire swing, gave me a push and he started singing, I sang along while I was swinging, the sound of our voices made us forget everything, that had ever hurt our feelings

1. kot bi rekel naš strai dobri profesor irji