Potepinka

“mhm” je odgovor na večino vprašanj, ki so mi zastavljena. No, I don’t feel like talking… V zadnjih dneh, tednih se mi je po glavi pletlo polno stvari, ki bi jih lahko ubesedila, pa sem se vedno raje ugriznila v jezik, začela nekaj postov pa vedno pritisnila delete. Zakaj, ne vem. Bi bilo neprimerno? Bi besede naletele na napačna ušesa, napačne oči? Zakaj se sploh obremenjevati?

Po drugi strani se mi pred očmi odvija par paralelnih svetov, med katerimi preklapljam situaciji in počutju primerno. Razmišljanja o prihodnosti in preteklosti. Oh… In razglabljanja o tem, kakšna sem. Oh, drugič… Hvala za vse, ampak ne hvala.

Vem, da sem takrat trdila drugače in da se velikokrat pretvarjam, da me ne moti. Vem tudi, da je to moj problem. Pa vseeno, mi lahko zameriš? Vsak mora poskrbeti zase, right? Zanimivo je, kako si ljudje stvari vedno razlagamo iz svoje perspektive, svet gledamo skozi svoje oči, dejanja drugih obsojamo skozi svojo malo prizmo. Logično, ne? Mogoče… Mogoče pa bi bil svet lepši, če bi lahko stopili iz svojih okvirov, preusmerili miselne tokove in jim dali nove razsežnosti. Ljudje ljubimo razlage, tudi, če so popolnoma nesmiselne. In ne, izmišljevanje razlogov sploh ni težavno opravilo. Nasprotno, ljudi zabava. Mogoče pa je razgled z mojega brega reke drugačen. 

Občutek, da mi po koščkih odžirajo življenje, ni prav nič prijeten. Malo tu, malo tam… Ima me, da bi se na glas drla “to je moje, to je moje, to je moje”, z vso sebičnostjo, ki jo premorem, pograbila vse kar je moje in pobegnila. Ja, vem, bežanje je kostrukt strahopetnosti in ne reši ničesar. Kaj pa “don’t tuch it” nalepka? Jo lahko nalepim na vse kar je moje in mi obljubite, da boste pospravili svoje grabežljive prste? Lahko formiram tudi drugače – trenutno mi ni do deljenja. Česarkoli. Moje pesmi, moje sanje, moje življenje. 

Vedno bolj cenim trenutke. Dober pogovor, navdihujoče misli, smeh, sanje, slike. Dobr je blo!