Potepinka

If I don’t go crazy, I’ll lose my mind, I saw a life before me but now I’m blind, I wanna go to heaven, never been there before, I wanna go to heaven, so you give me some more

_

Obsedela sem na Planetu št. 53. Kar tako, ker se nisem hotela vrniti nazaj. V glavi mi je brnelo in nisem bila sposobna logično zaključiti ene same misli. V ozadju je odzvanjala pesem. Tuuruuruuuruuuruuu…

Zazvonil je telefon. Roko zakopljem v torbo in ga po več minutnem brskanju končno potegnem na plano. “Ja?” “Ti si vesoljc!!!”, se zadere glas na drugi strani. Še preden mi uspe odreagirati zaslišim tu, tu, tu… Tako torej? Zazrem se v naskončnost in si poskušam predstavljati prihodnost. Čemu, ne vem… Poskušala sem poiskati vsaj nekaj koščkov sestavljanke, ki bi dejansko pasali skupaj. Nisem bila preveč uspešna. Misli so vedno znova odplavale in nasedale na najbolj očitnih čereh. Misel, da sem lahko srečna, ker moj planet nima morja, mi je za hip na ustih narisala ciničen nasmešek. In potem spet, prihodnost… Bi me odneslo v drugo stran, če bi pihala dovolj močno? Misel na število ljudi, ki bi se jih moje pihanje dotaknilo, me je strašila. Začutila sem trzanje sinaps. Sovražim ta občutek. Nemogoče ga je nadzorovati. Legla sem na hrbet in obrnila pogled za devetdeset stopinj. Pobeg je bil neuspešen. Razgled je bil sicer drugačen, a odpiral je enaka vprašanja. Sinapse so še vedno trzale. Tudi prav… Privoščite si me! Vem, da v tem uživate. In jaz lahko preprosto počakam, da mine. Zaprla sem oči in pritisnila na gumb.

Ne vem, kdaj je prišel, ker ga nisem opazila. Šele, ko sem popustila in odprla oči, sem ga ugledala. Stal je par deset centimetrov proč od mene in strmel direktno v moje oči. Ni pozdravil, ni me vprašal, kako sem in kaj počnem. Pod nos mi je pomolil kartoteko. “Izvoli. Zaključil sem.” “Mhm…”, je bilo vse, kar sem v tistem trenutku lahko izustila. Tišina. Preveč nje… “Je ne boš odprla?” Strmela sem v mastne črke, ki so na platnici izpisovale moje ime. “Mhm…”, drugič. Prijela sem kartonasto platnico in jo obrnila. Tekst je bil strukturiran z neverjetnim občutkom za povezave, oblikovanje minimalistično. Ime, priimek, prebivališča, 54 kg, modre oči, sestra, brat, kljukice in križci. Obračala sem strani in brala gola dejstva. Nato citate, opise situacij, naslove pesmi in flimov in posnetke vseh prehojenih poti. “Psihoanaliza?”, sem dvignila pogled. Ni ga bilo več. Tako potiho, kot je prišel, je tudi odšel. Ni me presenetil. Tak je pač način njegovega delovanja. Pride, ustreli in odide. Spet sem se zazrla v papirje. Brala… Porajala so se mi nešteta vprašanja. Kaj si mi želel s tem povedati? Čemu služi tvoje delo? Je lahko osnutek moje prihodnosti? Ko sem obrnila zadnji list, sem nenadoma pozabila na vse. Ni pasala v kontekst. Ni bila z njegovega planeta. Kot bi jo nekdo v kartoteko vstavil naknadno, v neizmerni naglici. Približala sem jo obrazu. Na belem listu je bil prilepljen del časopisnega članka. Ni bil iztrgan preveč pazljivo, zato mi je puščica, ki je kazala na dotičen odstavek, močno olajšala delo.

“V časih, ko so ljudje pod vtisom, da je vse možno, je prav dejstvo, da vsak izbor nujno pomeni izgubo, težko sprejemljivo. En način soočanja z neizogibnostjo izgube je, da nenehno menjavamo poti. Nekdo tako nenehno menjava dobavitelje mobilne telefonije, drugi partnerje, tretji profesijo. Ko nekaj izberemo, se nam nenadoma zazdi, da to ni to in da bi nam nekaj drugega prineslo večje zadovoljstvo.”

Je to tvoja napoved moje prihodnosti? In epilog kartoteke? Še enkrat sem ga prebrala in jo nato zaprla. Uro odhoda sem prestavila. Nisem se še hotela vrniti…