Potepinka

I ain’t freakin’, I ain’t fakin’ this, shout up and let me go!

Včasih je bilo (ne)pisanje bloga baje odraz mojega trenutnega (duševnega) stanja. No, vsaj tako so mi povedali… Pa sedaj? Po mojem mnenju je (ne)pisanje bloga odraz marsičesa. I ain’t freakin’, I ain’t fakin’ this… :) Zakaj o tem? Ker sva imela ravno danes z velikim posvojenim bratom debato o čarovniji besed.

Včasih nekatere stvari preprosto nimajo odgovora na vprašanje “Zakaj?”. In nekatere občutke je prekleto težko spraviti v racionali in logični okvir.

In osnutki? Ti so pravzaprav prekletstvo… Nobena začeta in odložena stvar se kasneje ne konča tako, kot bi se, če bi bila začeta in končana v istem časovnem pasu. Zato je toliko bolj nadležno dejstvo, da sem v zadnjem času postala človek osnutkov. V moji glavi jih roji na stotine, ujetih med paralelne svetove. Razpenjajo me na nešteto koncev, butajo ob ljudi različnih profilov in se med seboj borijo za prevlado. Eh, trme male… Kaj pa usklajevanje in kompromisi? Kot bi barla dnevno časopisje, brezveze… Tudi osredotočenost na cilje zveni zlajnano. Pot vs. cilj? Pravzaprav je veliko odvisno od brega reke, ki ga izbereš za svojega. Izbira filozofij je pestra, najlažja pot skozi labirint pa nestanovitno preklapljanje med tisitimi, ki se najbolj prilegajo trenutni situaciji. In željam seveda…

Esej o odraslosti? Oh, come on… Ali obstaja definicija? Seznam situacij, ki jih moraš izkusiti, preden te proglasijo za odraslega? Število brazgotin, zamenjanih stanovanj, obiskanih krajev, neprespanih noči? Da, seveda se namenoma izgibam floskuli o odgovornosti za svoja dejanja. Ker, če je tako, potem sem odrasla pred, hmmm, 15 leti, takrat, ko sva z bratrancem vrnila narobutane buče. Bile so jedile in se jih tako ali tako ne bi dalo izdolbsti in ustavriti grozljivih prikazni, s katerimi bi strašila sosede. Stanje pred vrati z bučami v roki in zbiranje poguma za pritisk na zvonec se je zdelo neskončno… Ampak, bilo je odgovorno. In če sem bila takrat odgovoren otrok, sem sedaj otročja odrasla oseba. And at the end of the day we are all the same… Kaj že, na napakah se učimo in vsaka izkušnja je dragocena, pozitivna ali negativna… In katere so ugotovitve zadnjih dni, tednov, mesecev? Evo:

1. Na cesti je polno norcev. Jezi pa me misel, da bi se lahko, po celem tednu na cesti, razbila 7 km od doma, na cesti, ki bi jo lahko prevozila z zaprtimi očmi. Oda seksizmu…
2. Likanje je potrata časa. Edini sprejemljivi termin je zblojeno sobotno popoldne po prežuranem petku. In rože? Prepričana sem, da občutek za rože pride z leti.
3. Imeti ob sebi hipohondra je lahko precej naporno. Najprej sem bila zaskrbljena, potem začudena, na koncu pa sem se ob vsakem jambranju le še nasmehnila. Persen pri 24-ih? You must be kidding me!
4. Brez golobčkov ni Benetk? No, ni jih bilo ravno veliko… Benetke brez globov so mi veliko bolj všeč.
5. Odcep za na avtocesto v Vodicah je popolnoma nedosledno označen. Izlet v Domžale me ni ravno osrečil…
6. Stanovanje v Ljubljani? Skušnjava poletja…
7. Če poslušaš cd z muziko z bloga, potem je “oooo, ker komad!!!” popolnoma naravna reakcija na prvih nekaj taktov vsakega komada. Sicer pa so top of the top tega poletja: Yelle, Ting Tings, Killersi in Juno soundtrack.
8. Navidezna imunost na pranje možganov obstaja. Obrambni mehanizmi so različni, odvisni od izvajalca.
9. Bratci so na svetu zato, da vdijo stvari, ki jih nisi naredil, da te opozorijo na stvari, ki bi jih lahko bolje naredil in, da ti delijo nasvete takrat, ko za njih ne prosiš in te ignorirajo takrat, ko je situacija obratna. No, posvojeni so drugačni. :)
10. Še vedno čakam na znanstveno razlago, kako opereš cunj za dva stroja z enim pranjem.
11. Malo empatije reši marsikateri problem. Nekaterim je primanjkuje.
12. Drugačnost je vedno vznemerljiva. In privlačna. Odkrivanje novega zadovoljuje. Obojestransko.
13. Pričakovanja in razočaranja… Heartbreaking and makes me wanna run away.
14. Že dolgo nisem ničesar ušpičila. Danes se počutim primerno za kašno pizdarijo (no, pa smo spet pri odgovornosti…).
15. Pa tako lep dan je bil…