Potepinka

Trije tedni so bili preveč, i can feel it…Ob filmu pod zvezdami se mi je spet zgodil en šrauf v glavo¹. Tak, kot po dobri gledališki predstavi, po pravi pesmi ob pravem trenutku in ob poslušanju malih življenjskih modrostih, za katere si obljubiš, da jih ne boš nikoli pozabil. Malo posebna najstnica je vse podobno stresala iz rokava v ravno pravih odmerkih za mindblowing moje vrste. Mogoče je moja slabost, da posrkam vsako besedo in se tako zlahka proeciram na sto različnih načinov. Mogoče pa je ritem zadnjih mesecev ubil nekaj moje zasanjanosti, ki seveda vseeno trmasto in koncentrirano bruha na plano vsakič, ko dobi pravi teaser.

Odveč so mi debate, kam vse to pelje, čeprav jih morda potrebujem, pa tudi razčlenjevanje plusov in minusov nima več nobenega smisla. Go with the flow je poceni fraza, ki jo prevečkrat vsepovprek uporabljamo. Logično, kam boš pa šel, če ne z vetrom? Le, da vsakemu piha drugače in da so tornadi precej nepredvidljivi… V nekem trenutku me je prešinilo, zakaj ljudje na vprašanje Kako si? odgovarjamo tako na kratko?

V shizofreno stanje sem se vrgla precej načrtno, zato se ne morem (in ne smem?) pritoževati.

cuz I like to be gone most of the time, and you like to be home most of the time, if I stay in one place I lose my mind, I’m a pretty impossible lady to be with

Paul Baribeau took me to the giant tire swing, gave me a push and he started singing, I sang along while I was swinging, the sound of our voices made us forget everything, that had ever hurt our feelings

1. kot bi rekel naš strai dobri profesor irji [piči gor]