Potepinka

Huh, it’s been a long time… And it’s not so easy to come back from the jungle. :P Wanna update?

1.update - Španija

Poizpitno pakiranje je rezultiralo v pomanjkanju časa, ampak kljub temu mislim, da je bila odločitev prava. Karte, potni list in nekaj cunj. Drugega pa itak ne rabiš. Spet smo iskali letališče v Trevisu, ker vse poti pač vodijo v Benetke na letališče Marco Polo. Ampak smo ga našli, kar je najpomembnejše. Potovati s hordo italijanov¹ je bilo prav zabavno, sploh ko začnejo sredi leta peti na ves glas. Mene pa je že malo stiskalo. Totalno brez planov in razmišljanja… Snidenje je bilo nepopisno veselo in gud vajbrejšns so se zečele v trenutku. Seveda ne bi bilo to to, če se nama ne bi že na začetku pripetila kakšna nemnost. Prvo sem seveda zakuhala jaz. Ker se nisem preveč poglabljala v rezervacijo hostla za prvo noč, sva okoli polnoči v centru Girone ugotovila, da je najina postlja pravzaprav 50 km stran, ob morju², v mestu Palamas. Odkritju je najprej sledilo pivo, nato pa sva pot nadaljevala, tako da sva gospoda lastnika vrgla iz postelje sredi noči. Zjutraj sva ugotovila, da je mestece prav luštno, zato sva opravila en ogled in uživala na prvi španski dooolgi kavi. Zgodaj popoldne pa sva pot nadaljevala proti Barceloni. Hudih planov ni bilo, zgolj to, da greva zvečer na Sonar festival. Ne, kart nisva imela, niti nisva vedela, kje točno se festival odvija, tudi ne, kdaj se začne in kako je s parkingom… Vedela pa sva, da hočeva slišati Yelle, Boys Noize, Roisin Murphy in Justice. :) No, na koncu se je vse super poklopilo. Okrog 17h sva prišla v Barcelono, se parkirala pri Casa Mili in se odpravila na šetnjo po centru. Misija Internet je po eni uri in nenehnemu pošiljanju “2 ulici naprej in levo” uspela, pa tudi tester sončne kreme nama je uspelo izboriti. :) Vztrajanje na La Rambli se je obrestovalo - J. je kar naenkrat zavpil “O, lej tam pa prodajajo karte za Sonar!!”. :) Zakon! Postavila sva se v vrsto in trepetala za karte, saj so bile dnevne in tridnevne že razprodane. Čakanje se je obrestovalo, oujea, karte pa skrbno spravljene v torbi. Nato sva skočila še na na Plazo Reial, najlepši trgec v Barceloni. Obujanje spominov na obisk pred tremi leti, ko smo nad trgcom stanovali, se je končalo s horunskim smehom, ko sem zagledala tistega rasta modela, ki je že takrat vsak dan zabaval goste restavraciji s komadi Boba Marleya, mene pa vsak večer spravil v melanholijo z Redemption Song. Ah, ja… Čas pa je kar letel, zato sva se odpravila nazaj proti avtu. Plan - poiščeva Sonar, primeren parking potem pa paarttyyy. GPS Marjanca je štrajkala, tako da sva prizišče našla z nekaj pameti, pomoči taksista in seveda kančkom sreče, parking pa je bil predvsem rezultat slednje. Se zednje priprave, mešanje bakardija s fanto, strateško pakiranje torbe in bila sva ready steay to go. Ubistvu se nama je že mudilo, ker je Yelle začela razbijati že pred polnočjo. Ko sva prišla pred dvorano je bilo navdušenje nepopisno. “kok folka, lej tooo, hahah pa poglej unga, kera muska….” No, notri pa se je navdušenje le še stopnjevalo. Najprej je bila na vrsti Yelle. Izvrstno! Punca je energično skakala po odru, pela, koketirala s publiko, udrihala po bobnih in naredila res nepozaben žur.

Poleg glasbe so naju zabavali predvsem odbiti outfiti:

Neizmerno veselje pa se je nadaljevalo, ko sva odkrila, da imajo med halami postavljene autučke. Jeeeej! Naslednje minute so bile polne zabijanja in dretja.. :)

In potem sva, plesoč na Dipla, čakala na tole:

Bilo je vredno! :) Justice sta razturala sceno do konca. Ura in še malo nenehnega plesa, skakanja, petja, pozibavanja, dretja… Miksanje in selekcija sta bili odlični. V evforičnem poplesavnju pa mi niti na napmet ni padlo, da bi se premaknila v drugo halo, kjer je kraljevala Roisin. A-a, Justicev nisem hotela zamuditi niti za minuto. In tako je Rozina splavala po vodi, že drugič… ampak, zaključek Justicev je bil fenomenalen. Žur se je nadaljeval z Boys Noize, ki pa me ni prepričal. Preveč techna. :P Okrog 6h so noge rekle “Stop” in midva sva jih brez besed ubogala. 4 ure spanja v avtu so poskrbele za bolečine v križu, razbolel vrat, podočnjake in hlastanje za zrakom. Ker je vročina postala nevzdržna, se je pot morala nadaljevati.

Via Valencia. Vožnja je bila poblojena, začela se je z dolgim postankom na bencinski, nadaljevala s petjem “Because we are your friends!!”, preklinjanjem GPS Marjance, prekinila za čiliranje na plaži in se spet nadaljevala. Večerni prihod v Valencijo je bil prav odrešujoč :) Po dolgem tušu in spoznavanju s cimri sem pred očmi videla samo še posteljo. Sppaaaatt…

Valencija je bila super…

Namakanje nog v fontani…

Čiliranje na plaži, sonček in odbojka…

Dolge debate, kave, piva, sprehodi in ležanje v parkih…

Gledanje fuzbala, dretje “Puutaaa!!” in proslavljanje zmage nad Italijani³…

Ah, ja… Teden je prehitro minil… In spet sem pakirala in preživela en dan po letališčih⁴. In se vrnila back to reality, smrk…

2.update - Domine

Zadnji mesec sem si tako lepo in precizno zložila vse domine faxa, joba, magisterija, poletja. No, in potem sem se talentirano spotaknila ob zadnjo, prav nemarno padla in podrla vse, ki sem jih že postavila. Jeba… Slaba novica je priletela v Valencijo in me za en dan poslala na planet št. 53. Žalost se je prevesila v jezo in stopnjevala v samoironijo. Pička-pizda pomaga. Sploh, če se s tabo dere še Španec, ki zadevo spremeni v piška-pišda. Tudi dooolga kava v lokalu z vonjem po morjem, udarjanje valov ob skale in veter v laseh pomagajo. Tudi vse vzpodbudne besede, pogledi, objemi in glavo-pokonci-pa-z-vso-močjo-naprej smsi pomagajo. Pomaga tudi ležanje v parku, trganje trave in preklinjanje tistega, ki je grdo zapičil veliko bucko v mojo voodoo lutko. Ampak, sem preživela. :) In sedaj bo treba pač spremeniti plane, poiskati še zadnje atome moči in dokončati zavede tako, kot treba. Če ne julija, pa septembra. Bo že! In ja, komaj čakam, da vidim, za kaj je bilo tole dobro. Ja, baje je vsaka stvar za nekaj dobra. :P At least they say so…

3.update - Poletje

Plani so še vedno v zraku. Občutek je čuden. Not my kind of starting a summer… Vedno je bilo vse splanirano :P No, nekaj mi je jasno - London it’s a must! ;)

4.update - Poroke

Včeraj smo oddali enega hribovca. Briki :) Bilo je zabavo, vino je teklo, plesalo se je, presenečenja pa dosegla svoj namen. Prehodni pokal pa roma naprej že čez 14 dni. In danes? Danes sem zombi, ki čaka na fuzbal. :)

1. moški pevski zbor it was… [piči gor]
2. jaz sem imela itak fiksno idejo, da je hostel ob morju, nisem se pa poglabljala v to, da Girona pač ni ob morju.. :P [piči gor]
3. uf, kaj jim bo šele danes dogajalo! mi je ful žal, da sem že doma. :p [piči gor]
4. rezultat čakanja v Londonu so seveda štirje novi paperbacki.:) [piči gor]