Robot #3
1.06.2008london, definitivno, portugal as well…. i need it, badly… in vse ostale pizdarije tud…
.
Stanje na obzidju pokopališča me pomirja in veter me spominja na morje. Pogled v neskončnost, slepeča svetloba in modrina, ki se svetlika na obzorju. In noge, noge so se že davno odlepile od tal.
oh, say, say, say…
Boš kaj rekel? Karkoli?
Ozrem se naokoli in vidim, da ni nikogar, ki bi govoril. Planet št. 53 se zdi preveč oddaljen. Kamenček v puščavi in nepomembna pikica na nebu. Pot je občutno predolga.
Nedosegljive stvari so vedno tako vznemerljive… A ko jih naposled dosežem, izgubijo ves čar. Pot se zasidra v srce, cilj pa zbledi.
Avtor Potepinka, zapisano 1.06.2008 ob 02:41 pod Blodnje, Listening to..., Potepanja, miks. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.
2 odgovorov na “Robot #3”
Komentiraj
Dovoli stvarem, da ti pokažejo, da jih v resnisi še nisi čisto dosegla. Na poti je vedno ogromno postaj in vsaka lahko predstavlja določen cilj. Zato se moreš vprašat kam si namenjena.
hm, dobr si to povedal.. *