Potepinka

Sedla sem na rob planeta št. 53 in opazovala.

Deja vu. The experience of feeling sure that one has witnessed or experienced a new situation previously.

Opazovala sem ljudi, termite, ki so brezglavo begali z enega konca sveta, ki je iz moje perspektive izgledal kot zapuščeno otroško igrišče, na drugega in zazrti v tla lovili sapo. Neverjetno pomembni in zaverovani vase. Igrišče je omejevala rjasta ograja, ki je v kotih ponujala razpoke skozi katere si lahko pomolil glavo in se zazrl v drug svet. Ograji se je bilo prepovedano približati na manj, kot dva metra. Nad izvajanjem pravila ni bilo potrebnega nobenega nadzora, strah pred neznanim svetom onkraj ograje je bil namreč tako zakoreninjen v malih črnih pikicah, da ni nihče niti v sanjah pomislil na raziskovanje rjastih razpok. Čas se je že davno ustavil v tretji dimenziji. Ljudje so se odbijali od njene stene, se stekali v center in nazaj. Centrifugalna sila jih je vrtinčila po obodu igrišča, ki so ga poimenovali Obljubljena dežela.

Ure in ure sem opazovala njihovo gibanje, ki so ga sami dojemali kot skrbno načrtovano, skrajno pomembno in ga osmislili s floskulami o nujnosti njihovega obstoja. Z moje prespektive pa je izgledal konfuzen, nepomemben fragment pozabljenega imperija, katerega slava je že davno zbledela in se je pri življenju ohranjal z dihanjem po ozki cevki, ki bi jo lahko premaknil že neznaten piš vetra in prekinil dotok zraka. Betonska ploščad bi tako dokončno zaledenela, gibanje bi zastalo v koraku in brnenje glasov potihnilo. Niso se zavedali, kako majhni in nepomembni so, ujeti na skrajnem, mrtvem robu kozmosa, ki jim je obstanek dovoljevalo iz usmiljenja.

Sedela sem in opazovala utrip nekega bojnega polja, ki se je pod težo prelite krvi sesuvalo samo vase. Ob pogledu na nekoč veličasten imperij, ki se je spreminjal v beznico, se je zdel moj planet št. 53 neskončno miren. Legla sem na hrbet, sklenila roke na trebuhu in se zazrla v nasprotno smer. Na skrajnem robu kozmosa je vstajala luč.