Potepinka

Rekel je, da sem robot. In, da so robotske tudi moje objave. Oporekati bi bilo neupravičeno…

Počutim se, kot da sem se katapultirala na luno in sedaj z viška opazujem svoje življenje.

Mr. Moon maybe your time is comming? Well search our hearts before you die, let the times fade away…

Gospod še vedno preiskuje moje srce in me drži stran od tega sveta. Saj bi mu povedala, da se trudi zaman, a kaj, ko je lebdenje v medprostoru vznemerljivo. Spremljam potek dogodkov in se delam, da se me ne tičejo. Ogrodje robota bi rada pustila na zemlji. Nočem se vrniti, dokler se ne sesuje v prah. Bežim pred vsem, kar me obdaja… Stran. Opazovati mi je bil vedno en ljubših glagolov, pa čeprav mu sledi besedna zveza “svoje življenje”. Zanimivo bi bilo risati poti, ki jih naredi moje telo, označiti ceste po katerih se sprehaja moj korak. Vzporedno pa bi risala zemljevid svojih misli… Na koncu bi se verjetno ujele na planetu št. 53, daleč stran od prižigalca svetilke, kralja in računovodje. Tudi vonj vrtnice je na mojem planetu komaj še zaznati. A vendarle je tam, kot bi me hotel neprestano opominjati na planet, na katerem sem pustila svoje telo. Jaz pa bežim, ker nočem, da moje misli postanejo digitalne. Čeprav me njihova razsežnost straši, jih nočem ujeti v par nerazumljivih kod.

3:35

Pošast počasi izgublja svojo moč. Jaz pa se nočem vrniti. Ne, ne, ne. Ogrodje spet kaže zanke življenja in meni se medprostor pač bolj dopade. Sploh pa me čaka še raziskovanje planeta št. 53. Z dvema prevaloma ga celega obidem… Nočem, da karkoli ostane skrito.