Potepinka

Prkiranje ni trivialna zadeva, sploh. :) Sicer se sama prištevam med redke voznice, ki s parkiranjem nimajo problemov. Vedno in povsod vzratno, bočno sem pa v centru dodobra naštudirala. To dejstvo lahko verjetno pripišem tudi mojemu malemu pičipokiju, ki je pač tak, da ga lahko pospravim v skoraj vsako malo luknjo, tudi če so na parkirišču avtomobili parkirani še po sredini. Ja, sem tudi voznik, ki včasih pušča avto na ulicah, pločnikih, mestih, kjer se seveda ne sme parkirati¹. Na srečo me je kazen za parkiranje do sedaj doletela 2x - enkrat v Strunjanu in enkrat v Ljubljani, čisto po neumnosti seveda.

Se pa vedno najdejo ljudje, ki o parkiranju nimajo pojma ali pa so po drugi strani tako samozavestno “vesmogočni”, da avto puščajo dobesedno kjer jim pade z riti. Na najbolj prometnem pločniku, lahko tudi na Prešercu, ni važno, samo, da pokažejo, kdo je “car”. In so tudi taki, ki nimajo občutka, kdaj in kako nekoga totalno zaparkirajo. Ali pa to pač delajo namerno?!

Zgodilo se mi je že dvakrat. Prvič na parkirišču pred faxom. No, tip je vsaj pustil telefonsko na vidnem mestu in tako je bila zadeva v 10ih minutah urejena. Čeprav mi je šlo ekstra na živce, ker je bilo očitno, da tip ni prišel samo za 5 minut, ampak je tako pač parkiral za cel dan. Drugič me je udrailo pred dvema dnevoma. Po predavanjih se odpravim do avta in že en daleč se mi je zdela situacija nekam sumljiva.

En mali avto direktno pred mojim, še manjšim… Halo?!?#%$”%&/%) Seveda mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, če pa je bilo parkirišče precej prazno. Zakaj se je nek debil spravil tako očitno zaparkirati ravno mene? Izgledalo je, kot, da bi vijolični jaris padel direktno iz neba. Kot meteor, pred mojega činkveta. Huh… Pridem bližje in vidim, da je situacija res neizhodna:

Nemogoče bi se bilo spraviti ven. Niti po diagonali ne bi šlo. In potem gledam in hodim okoli avta in… Ne telefonske, ne drugega obvestila, nič. Še ročna je bila zategnjena, tako, da avta niti za minimeter ni bilo mogoče premakniti². Mimoidoči so se izkazali za zelo prijazne - en gospod si je vezel celih 5 minut in z mano predebatiral vse možnosti, drugi pa se je nasmejal in pribil preprosto “Pokliči policijo, seveda! Jaz bi jo že!”. No, jaz pacifist pa sem vseeno še malo počakala, v upanju, da je šlo samo za 5 minut. Po nekaj minutah je do mene pritekla mlada ženska, za katero sem mislila, da je voznica jarisa. Pa ni bila - njen avto je bil tisti rdeči poleg mojega. Rekla je, da je iz bloka opazovala, kaj se bo zgodilo in, da je videla, da rabim malo pomoči. Bila sem presenečena in navdušena nad njeno prijaznostjo. Prišla je samo zato, da mi odmakne avto, da se bom lahko spravila domov. Hvala, hvala, hvala! Ja, nisem še izgubila upanja v ljudi.

Mi je pa mogoče malo žal, da vsemogočnemu kranjčanu nisem pustila kakšnega sočnega sporočila³, tako, kot se je meni zgodilo decembra. Ja, tudi najboljšim se zgodi :) Ko sem šla k V. “na počitnice” je bilo pač treba avto nekje pustiti. Izbrala sem si neko dvorišče z barako, pred neko ograjo. Bilo je temno, snežilo je in niti pomisilal nisem na to, da za ograjo dejansko kdo živi. No, očitno da! :D Naslednje jutro me je namreč za brisalci pričakalo grozilo sporočilo, ki pa me je bolj kot v strah spravilo v smeh:

Domov pa sem se vseeno pobrala po zelo, zelo hitrem postopku.. :)

1. naj dvigne roko tisti, ki tega še ni storil [piči gor]
2. ja, rezen, če bi ga prijela v roke in ga dobesedno prestavila [piči gor]
3. v navalu navdušenja nad rešiteljico o tem niti nisem razmišljala.. [piči gor]