Potepinka

Ta post bi verejtno pisala že v soboto, če bi moj teden potekal normalo. No, in ker ni, se je zgodilo, da mi je Sobotna priloga prišla pod roke šele danes - ob zajtrku, kot vedno. Sobotno prilogo imam rada in je postala že del mojega sobotnega rituala. Seveda ne preberem vedno vsega, vsekakor pa vsakič znova kaj novega, kaj, kar me spravi k razmišljanu. In vedno, ko jo dobim v roke, začnem z zadnjo stranjo, ki gosti rubriko Pomisleki, v kateri se izmenjuje več avtorjev, ki kritično obravnavajo zelo rezlične teme.

Danes se je branje Pomislekov končalo z grenkim nasmeškom na obrazu.. Zakaj? V Sobotni, ki nosi datum 22. decembra, se je pod tekst podpisal Drago Jančar. Avtor, ki sem ga vedno rada brala, katerega slika v levem zgornejm kotu me je dejansko razveselila in avtor, kateremu sem večkrat odobravajoče prikimavala. Všeč mi je bila njegova mera kritičnosti, teme, ki se jih je dotikal in njegov način izražanja. Njegovi zapisi niso bili polni nepotrebnih tujk, preprosta dejstva je povedal preprosto, obenem pa dal bralcu vedeti, da nosi ogromno znanja. Že na začetku branja zadnje kolumne sem v njegovih besedah zaznala nekaj gneva, mogoče celo uželjenosti, na polovici pa je postalo kristalno jasno - Drago Jančar daje Sobotni prilogi slovo. “Ne želim več povzročati nemira, pa tudi: naveličal sem se. Znam še kaj drugega, kot pisati članke in želim si še kej drugega kot prenašati slabo artikuliranežalitve in trapasta duhovičenja na svoj račun, iz tefna v teden, iz meseca v mesec.” Razumem ga. Človek se naveliča stalnega, neargumentiranega spotikanja in očitanja. Zato, ker je v naši državi¹ pač moderno deliti na leve in desne, na rdeče in bele, na zaveznike in nasprotnike. V vsem in povsod se išče pripradnost, vse je potrebno umestiti in opredeliti. Malo pa je tistih, ki želijo krmariti med oznakami in dejansko NEKAJ POVEDATI - opozarjati, opominjati, premišljevati in se spraševati. Žalosti me, da je ugledno slovensko pero zapisalo: “Ivan Cankar, ki je med svojimi rojaki doživljal podobne stvari, jih je razglasil za drhal, a je vseeno premogel stavek, “o domovina, ti si kakor zdravje”. Jaz bi pogosteje raje rekel: o tujina, ti si kakor zdravje.”

Upam, da Drago Jančar le ni popolnoma obupal na Slovenci in Slovenijo, ki se včasih res obnaša kot nezreli pubertetnik. Upam, da bomo še deležni njegovih drobnih premišljevanj, kot jih je poimenoval sam, in, da ob “splošni družebi gluhoti” ne bo postal otopel.

Sobotna priloga sicer ostaja na mojem jedilniku, čeprav bom Jančarjeve premisleke pogrešala. Upam pa, da bo njegovo mesto zasedel pisec, ki ga bodo odlikovale enake vrline.

1. pa čeprav je demokratična, samostojna in enotna [piči gor]