A se kdaj spomiš…
20.10.2007danes sem melanholična… pogovarjam se z ljudmi, pa jih ne čutim… bulim v ekran in se grem robota..
danes se pocutim izgubljeno v svetu… danes bi oblečena v debel plašč in ovita v topel šal hodila po ulicah, brcala kamenčke in čutila drobne, puhaste snežinke na svojem obrazu… danes je noč, ki je ne zelim deliti z nikomer. danes sem ujeta v svoje misli. senca pada na obzorje in prihodnost se zavija v meglice. danes bom stekla stran, v svoj svet, v svoje paralelno mesto, tekla bom po ulicah, na temno stran mesta, zato, da se bom potem zopet lahko vrnila k luči. naj ustavim zivljenje le za trenutek, naj zadiham in spravim iz sebe odrešujoči krik…
se še kdaj spomnimo, nam je še mar za to? in zakaj rabimo na senčno stran mesta, da vidimo to, čutimo to?
