Potepinka

Oktober… Dolgo pričakovani oktober se je začel in z njim so se za vse študente odprla šolska vrata. Eni bolj navdušeni, drugi manj smo se podali na prva predavanja, seminarje, vaje… In občutki? Zame osebno, mešani. Tako kot vsak semester do sedaj, bentim nad sošolci¹, nekaterimi profesorji in asistenti ter nad svojo lastno usodo - biti prva generacija bolonjskih študentov je hudič…

Danes sem še enkrat več spoznala, v kako nemotivacijskem okolju študiram, da je tako ali tako smisel obiskovanja predavanj in vaj le ocena na izpitu in da se od nas prekleto malo pričakuje. V dveh letih bi se verjetno morala že navaditi na to, pa se pač nisem. In tako vedno znova ob začetkih semestra streljam s pogledi in se sprašujem o našem študijskem sistemu. Pa naj razdelam naslov objave lepo po vrsti..

Drugi dan faxa so predavalnice seveda polne. Spoznava se profesorje, preverja se kam se “splača” hoditi in kako se bo delalo pri predmetih. Na začetku se je treba seveda o vsem izčrpno pozanimati in si narediti časovno učinkovit plan. Teh zagretih prvih tednov ne maram. Preveč brezosebnosti in smradu po masovnem študiju. Ja, masovni študij je naš velik problem. Preveč nas je za v predavalnice, preveč nas je za skupine vaj, preveč nas je, da bi se z nami ukvarjali. In potem zgleda uvodna ura seminarja nekako takole: asistent se usede na mizo in začne govoriti. Brez, da bi povedal kdo sploh je, kakšna je njegova funkcija. Začne kar pri seminarskih, 30-ih% naše ocene - ta nas kakopak najbolj zanima. In o čem govori? O skupinah, rokih, predstavitvah, o plagiatorstvu, o navajanju virov. To nas seveda vse zanima, mene pa vseeno zmoti vsebina besed. Je normalno, da se asistent, ki na univerzitetnem študiju predava 3. letniku, 10 minut vrti okoli tehničnega dela seminarske? Je normalno, da po tem, ko pove, da je minimalna dolžina seminarske² 21 strani, 5 minut predava, kako “bomo pogruntali tiste, ki bodo širili robove, uporabljali tiste ta večje fonte in zgolj prepisovali iz raznih diplom”, nato pa zaključi z “..no, če pa imate npr. v prilogi 2 strani dolg članek, je pa tudi dovolj, če je seminarska dolga 18 strani”. Prosim? In seveda, branje z listov na predstavitvah bo slabše ocenjeno. No, zaključil je pa nadvse spodbudno - “če boste oddali vse stvari, ki se od vas zahtevajo, vam je pozitivna ocena že zagotovljena”. Simple as that… Po vajah smo s sošolci ugotovili, kako malo se pravzaprav od nas zahteva. Vse po liniji najmanjšega napora. Minimalno. Samo, da dobimo tisto 6ko, da se rešimo izpita in profesorji nas…

In biti prva generacija bolonjskega sistema? Not good… Noben ne ve popolnoma nič, tako da lahko o tem, kako se bo zaključilo in predvsem kdaj se bo zaključilo naše študijsko leto, le ugibamo. Letos naj bi kot študentje sheme 3+2 diplomirali. Pa bomo, če še dekanat ne ve, kdaj se bo to zgodilo. Kako bo izgledala moja diploma? Bo to malo razširjena seminarska naloga ali poglobljeno raziskovalno delo? Jo bom zagovarjala pred komisijo, ali bo dovolj blagoslov mentorja? In ja, mentor… Kako si bomo 2 generaciji zaključnih letnikov, redni in izredni ter še kar precej zamudnikov razdelili omejeno število profesorjev? Vsa ta vprašanja se mi podijo po glavi, odgovorov pa nam nihče ne da. Na referatu se izgovarjajo s ponarodelim “Ko bo kaj znano, bo objavljeno na študent-netu”. Seveda bo… Mene pa predvsem zanima, kdaj se bo to zgodilo.

Pogrešam študij v majhnih skupinah, poglobljeno delo. Pogrešam motivacijsko okolje, sošolce, ki te ne gledajo čudno, ko prideš pogledati svoj izpit, čeprav si ga pisal pozitivno, zgolj zato, ker ga želiš videti, se kaj naučiti iz napak in predvsem, ker gre vendarle za tvoj izdelek, ki ga imaš pravico videti in prediskutirati. Pogrešam asistente, ki ne bi hrulili na nas “potem pa na izpitu ne boste znali, in boste že videli na izpitu, ipd.”, ker so oni res zadnji, ki nas morajo filati z miselnostjo, da se učimo zgolj za izpite in ocene. Ja, veliko stvari pogrešam na tem faxu, zato upam, da mi bo uspelo narediti korak naprej ter z glavo za znanjem oditi na študij v tujino.

P.S. Zavedam se dejstva, da ne gre vsega metati v isti koš in vem, da tudi na našem faxu obstaja nekaj svetlih izjem… Hvala jim!

1. seveda ne nad vsemi, se najdejo izjeme… [piči gor]
2. ki jo, mimogrede, izdelujejo 3-je študentje [piči gor]