Potepinka

Samo, da se javim… Po več kot tednu dni, sem se dokopala do interneta. Čisto po naključju v kafiču sredi Pirana. Kje sem bila? Na morju! Poročilo sledi…

Danes pa samo par vrstic o prekleti burji, ki me je skoraj odnesla in zaradi katere me je bilo dvakrat pošteno strah.

V četrtek sem na Krku ujela moja starša in se vkrcala na meni tako ljubo jadrnico. Obpluli smo skoraj celo Istro. Bilo je luštno, mirno, veliko sem spala, plavala in se predajala sončnim žarkom. Danes zjutraj smo dvignili sidro v Rovinju. Jutro je bilo mirno, brez vetra in bilo mi je že kar malo dolgčas. Oziroma tako zelo, da sem si nohte nalakirala z rumeno! Groza! :) In tako je bilo nekaj ur.. Potem pa smo pripluli do Umaga, kjer smo se odjavili in pot nadaljevali proti Izoli. Ko smo prišli spet na odprto morje je začelo pihati, res noro pihati. Z očetom razvijeva malo genove in glavnega jadra, da nas ni toliko premetavalo. Veter pa je postajal vse hujši in hujši. Potegnilo je tudi do 45 vozlov¹. Faakk.. Jaz še nisem doživela takega morja. Valovi so bili ogromni, pluskalo je na vse smeri. Vlovi so se razbijali na premcu, krmo je zalivala voda in po nekaj minutah sva bila z očetom oba mokra do gat². Jadrnico je premetavalo na vse smeri, jahali smo valove in zopet padali v globine morja. Gor, dol, gor, dol… Pa obrat jader… In spet… Gor, dol, gor… Vlekla sem štrike kot še nikoli. Pomoje sem vso moč dobila v navalu adrenalina. Če tega ne doživiš, si ne moreš predstavljati. Strah me je bilo dvakrat. Jadrnica se je tako nagnila, da smo s celo desno stranjo zajeli vodo. AaAaaa, pazi!! Počutila sem se kot na vlaku smrti :) Pot okoli Savudrije se je vlekla kot kurja čreva. Nikakor se nismo nikamor premaknili. Svetilnik se je zdel vedno na isti točki… Potem pa na desni zagledam jadrnico pod italijansko zastavo, ki ji je dobesedno razcefralo genovo. Šit, izgledalo je, kot bi imeli obešenih 5 gusarskih zastav. Res si ne bi želela biti na njihovem mestu. Mino nas sta švignila dva surferja, navdušena, kakopak.

Z valovi smo se borili še naprej in se trudili priti do Pirana ali Portoroža. Kamorkoli, samo da bi se skrili pred burjo, ki je še vedno tolkla z močjo 35 vozlov. Prehitel nas je še čoln obalne policije, ki je za sabo vlekel gumijasti čoln in optimista. Šlo je za reševalno akcijo, ki bo danes sigurno odmevala v medijih, sam so jih v Piranu nato počakali novinarji. Nekaj nedobudnih jadralcev je odneslo proti Kanegri, ztao jim je morala na pomoč priskočiti policija. Tudi nam je nato končno uspelo. Zapluli smo v Piran in ko sem stopila na pomol sem bila neskončno vesela, da je vsega konec… Privezali smo se kar na carinskem pomolu, ker drugam nismo mogli. Sunki vetra so bili preveliki. Očitno bomo prenočili kar tukaj, saj je pot v Izolo nemogoča in res ne bi rada še enkrat podoživljala bitke z morjem.

Narava se je še enkrat izkazala za vsemogočo. Človek proti njej pač nima moči. Ampak važno je, da nam je uspelo. Kot že rečeno, sedaj sedim v kafiču v Piranu, pijem kavo in berem knjigo. Okoli mene pa se še vedno vse guga… Hmmm, morska bolezen na kopnem… Nisem se je še znebila. :)

1. okoli 75 km/h [piči gor]
2. mami se je raje skrivala notri na varnem [piči gor]