Potepinka

It sometimes just hurts… in včasih se mi preprosto ne da več iti teh igric. Ne da se mi pisati sms-ov, ne da se mi ukvarjati z nekaterimi ljudmi, ne da se mi govoriti, poslušati in razlagati. Simple as that - NE DA SE MI!

And sometimes… it just isn’t nice… čeprav ne znam točno definirati kaj. ne vem… Mogoče bi rabila samo tisto pivo, tebe. Mogoče bi morala samo ustaviti svoje misli. Ne maram, da me obremenjujejo stvari, za katere ni nobene potrebe, da me. In ne maram svojega zapletanja. Včasih bi skočila iz svoje kože. Samo za trenutek. Usmerjala življenje. Samo za trenutek.

Zelo egoistično bom dejala, da sovražim to, da vem da obstajaš. In se že naslednji trenutek ugriznila v jezik in se potopila v svoje fantazije… Te nore stvari privlačijo? In bi se smejal stvarem, katerim se smejim jaz? Bi razumel moje življenje in bi jaz razumela tvojega? Bi lahko našla skupen prostor pod soncem? Predolgo se že vleče in jaz ne morem več. Izčrpana sem. Otopela… Ko razmišljam trezno in ne dopustim, da me odpelje, naredim tisoč in en sklep. Ampak nato… Ne morem si pomagati. Mi boš dal priložnost ti, ali so jo moram vzeti? I need a break… badly…

Mogoče sem samo tako utrujena… Zaspana, zmatrana, prepojena s strupi.

Slovaki so me zapustili. V njihovem obisku sem uživala veliko bolj, kot sem pričakovala in žal mi je, da so ostali le eno noč. Na šihtu je precej naporno. In jutri… Jutri pride Moni Kovačič. Whoever the fuck she is…. Vem samo, da bo precej dela, da bom po 10ih urah izžeta in… Da bo vse ostalo točno tako kot je.