Potepinka

Ker sem dobila prvi pofočk (od Martyne), sem se odločila, da nadaljujem s tole verižno zadevo… Zna biti še zabavno :) Torej, mojih 7 otroških sanj in želja.

1. Ko sem bila še majhna, a že toliko velika, da sem se smukala po kuhinji, sem si želela, da bi nekoč imela svojo kuharsko oddajo. Moj navdih sta bila kuhar in gospod v obleki, ki sta na televiziji kuhala vsak dan, če me spomin ne vara, pred dnevnikom. V mislih imam tisto, kjer so vsaki jedi dodali “žlicu Vegete” in, ki se je vsakokrat končala z “dobar tek i doviđenja”. Gledala sem jo res rada. :) Vedno se mi je zdelo, da bi bilo super imeti svojo kuharsko oddajo, zato sem se jo pogosto igrala. Ko sem začela s svojo pekarsko kariero¹, sem se zaprla v kuhinjo in govorila v prazno: “…dodamo 10 dek sladkorja in penasto umešamo…”

2. V vasi imamo malo smučišče, na katerem smo, ko smo bili otroci, preživeli vse zimske dni. Vsak dan po šoli smo smučali, delali skaklnice, se vozili po gmajni… Vedno sem si želela, da bi smučanje trenirala. Sanjala sem, kako sem najboljša slovenska smučarka, kako drvim po belih strminah in na koncu stopim na najvišjo stopničko. Starši moje želje niso nikoli izpolnili, zato sem svoje sanje uresničevala na lokalnih smučarskih tekmah.

3. Moja nora ideja otroških let je bila, da bi se posnela, kako spim. Še zdaj mi ni čisto jasno, kaj me je pri vsem tem tako fasciniralo, ampak res sem velikokrat razmišljala, kako bi bilo to super. Mogoče me je zabavala ideja, da bi potem 11ur gledala film, ki bi bil po vsej verjetnosti tako dolgočasen, da bi ob njem zaspala, ali pa sem samo hotela videti, kako izgledam, kadar sanjam. No, kakorkoli, moje sanje je uničil Andy Warhol. Že pred leti je Moderna galerija gostila njegovo razstavo. Ko smo si jo ogledovali, je vodička med drugim omenila, da je njegov najdaljši film tisti, v katerem se snema, kako spi. Hmm, malo sem bila razočarana, ker mi je stric “ukradel” idejo…

4. Sanjala sem, da bi nekoč napisala knjigo. To se je dogajalo predvsem med poletnimi počitnicami, ko sem ogromno brala. Nekajkrat sem celo začela. V dnevniku še vedno hranim prvo poglavje, ki pa ni nikoli dobilo nadaljevanja.

5. Sen iz otroštva je tudi dovoz do hiše z drevoredom. Nekoč² sem dobila fiksno idejo, da bom, ko bom velika, imela drevored. Predstavljala sem si veliko hišo na robu gozda, do katere vodi bela makedamska pot, na vsaki strani pa jo objemajo mogočna drevesa. Najraje bi imela lipe, da bi, ko bi cvetele, žameten vonj preplavljal vso okolico.

6. Stvar, za katero sem res želela, da bi jo obvladala, je risanje. Želela sem si³, da bi znala narisati stvari tako, kot jih vidim, da bi lahko na papir prenesla podobe iz glave točno take, kot si jih zamišljam. Verjetno sem tudi zaradi tega še vedno tako navdušena nad ljudmi, ki znajo risati in bi lahko gledala slikarje, grafitarje, risarje, striparje,.., kako ustvarjajo, ure in ure..

7. Želela sem si postati galeb, da bi lahko brezkrbno letala po nebu, gledala na svet z druge perspektive, se pozibavala na valovih in premagovala neskončne razdalje.

To so moje sanje, ki pa, čeprav so otroške, še niso zbledele. Sanjarim itak še zmeraj, vsak dan…

Sedaj pa še naloga, da pofočkam tiste, za katere želim, da nadaljujejo. Nisem čekirala, kdo je že pisal o svojih sanjah in kdo ne, tako, da bo mogoče kdo pofočkan dvakrat, trikrat.. :) Torej, zanima me, kaj so kot otroci sanjali Človek, Tadej, Dmashina, Šuši, Ciril, Bastjan in Fetalij.

1. kar je bilo dokaj hitro [piči gor]
2. če me spomin ne vara, ob listanju prospekta za nek avto [piči gor]
3. no, ubistvu si še vedno [piči gor]