Potepinka

škrat

« Tržniki - onesnaževalci sveta Pt.I | | Truly, madly, deeply… »

Hvala, gospod Velazquez!

27.06.2007

Zaradi tega strica sem izgubila stavo… In kazen? L. dolgujem koktejl1.

Aja, o čem je stava pravzaprav bila? No, mogoče je še bolj na glavo kako sva na vse to prišle… V petek smo se babe odpravile žurat. Cilj je bil Preluk (camp med Opatijo in Reko), kjer je dogajal Priredba festival. Hrvati so se potrudili in pripeljali dva hudo dobra drum’n'bass kruja. Poleg Pendulumov so bili sicer najprej napovedani še Noisia, ki pa so potem na mojo veliikooo žalost odpovedali. Nadomestili so jih Bad Company, kar sicer ni slabo, ampak se na koncu niti niso najbolje izkazali… Anyway… Stava :)

Ob pitju Žametnega rdečega, je beseda nanesla na muzeje, vse zabavne zgodbice, bizarne podobe in instalacije ter na slike, ki so ti, od vseh videnih, dejansko ostale v spominu. Med tistimi, ki sem jih omenila jaz, je bila tudi tale podoba Kristusa.

Slika domuje v madridskem muzeju Prado. Prado je ogromen muzej, s slikami vseh pomembnejših slikarjev2, katerih imen niti ne bi naštevala, ker bi zagotovo koga zgrešila. Na muzej me sicer veže še en kup zgodbic, ki pa verjetno zabavajo samo nas, četvorico tam dejansko navzočih… No, ko sem tako hodila iz sobe v sobo, po gledanju slik, ki se ti na koncu zdijo že vse podobne druga drugi, ko ti gre počasi na živce sterilnost vsega naokoli, počasno premikanje tet in stricev, ki srepo strmijo v slike pred seboj in se koncentrirajo na sterilni glas iz slušalk, ko se ti res že nič več ne zdi nekaj posebnega in razmišljaš o soncu na ulicah, sem se zagledala v ogromno podobo Kristusa na steni pred menoj. Woow, obstala sem in strmela. Ne vem točno zakaj, ampak v tistem momentu me je totalno prevzel. Najbrž zato, ker je bil tako drugačen od vseh drugih upodobitev Kristusa v muzeju. Sklonjena glava, obraz, ki se zdi kar malo preveč spokojen in lasje, padajoči čez oči. Tam sem stala kar nekaj časa in gledala… No, potem sva z L. ugotovili še, da na tej sliki Jezus dejansko stoji na polički in ni pribit direktno na križ.

Aja, stava.. :)

Pod borovcem, s flašo v roki, se spomnim na Kristusa, ki me je v Pradu malo zacementiral. Pa rečem, da je delo Goye. L. se ne strinja, ker je prepričana, da je avtor Velazquez. No, moja trma pa me je spet pripeljala do stave3, ki sem jo seveda izgubila. Danes me je L. spomnila4, da ji dolgujem koktejl. Jup, dobiš!:)

No, pa da ne bo kdo mislil, da je bil naš road trip samo pogovor o dotični sliki.. :P Še nekaj besed o odbluzu.

V Preluk smo prišle v petek pozno popoldne. Naspidirane5 smo se najprej zleknile na plažo in popile zasluženo pivo. Potem pa akcija, postaviti šotor. Jooj, če bi kdo gledal, bi se smejal :D Nekako se ni dalo klinov dobro zabiti, zato je bil šotor ves majav, postavljen bolj na pol6. Iz kampa so nas nato pregnali organizatorji, ki so začeli nekaj mutiti naokoli, pregledovati… Saj ne vem kaj, vem samo, da smo več kot uro čakali, da nas spustijo nazaj noter. Dočakale smo tudi to, nakar se je začelo praznjenje hladilne skrinje..:) V zraku pozitiva, iz zvočnikov najprej hip hop, potem pa vedno boljši drum’n'bass. Aaaa, noro, gremo plesaat!! Pendulumi so useklai ob polnoči in nas totalno prevzeli. Vse je skakalo, plesalo… No, Hrvati so bili res malo jače zagreti, tako, da sem jo parkrat dobila po nosu. :P Ni bilo hujšega, sploh pa me v vsem zanosu nič ne bi odvrnilo od plesa… Tempo je bil res hud, ampak smo zdržale do 6h, ko smo s še nekaj “dnb prjatlov iz 4ke” ugotovili, da je to res konec in, da se moramo premakniti. Naslednja destinacija je bila plaža. Mene je seveda imelo, da grem plavat, ker ga ni čez jutranje kopanje. Po pregovarjanu, zafrkanciji in zbadanju sem na koncu v vodi pristala oblečena, prostovoljno. Jaah, moj “don’t mess with me & i can do it” attitude me je spet stal suhih hlač.. :P No, ampak je pasalo, sploh po zraku napolnjenim s prahom in znojem. Naslednja postaja je bil seveda šotor, kjer sem, kjub nabijanju muzike čez cel kamp, zaspala kot ubita. Čez par ur se je začelo poblojeno jutro, nadaljevalo z dolgo kavo in zajtrkom v bližnji pekarni7 in se končalo, ko smo spet sedle v avto8

Bilo je super, bilo je fajn, nadaljevanje je pa itak zagotovljeno, ker, zahvaljujoč gospodu Velazquez-u, jaz častim koktejle.. :D

  1. samo upam lahko, da si ne bo izbrala Long Island-a..:P [piči gor]
  2. prevladujejo seveda španski [piči gor]
  3. ja, ko vino stopi v glavo, sem vedno pripričana, da se prav spomnim [piči gor]
  4. jaz bi itak pozabila, da je kaj sploh bilo :D [piči gor]
  5. jaz predvesem zato, ker sem lahko zaparkirala avto in dala možgane ne off [piči gor]
  6. smo dale kazalce v zrak in ugotovile, da vetra ne bo :) [piči gor]
  7. burek, itak..:D [piči gor]
  8. aja, še šotor nam je uspelo podret.. [piči gor]
 

Avtor Potepinka, zapisano 27.06.2007 ob 00:21 pod Dnevnik, Potepanja, Utrinki, miks. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Hvala, gospod Velazquez!”
Komentiraj




Please visit WP-Admin > Options > SPA and enter the key. Don't have a key? Signup here