Potepinka

Zadnje dni je veliko govora o štipendijah, kot vedno ko se o kakšni stvari sprejemajo novi zakoni. V medijih se govori, interesne skupine se oglašajo, eni se kregajo upravičeno, drugi ne… Pa saj smo že navajeni :) Nekateri ste na to temo sicer že pisali, vendar sem se vseeno odločila, da nekaj napišem tudi jaz.

Štipendiranje je seveda zalo kočljiva tematika, predvsem med dijaki in študenti, in vedno povzroči precej pretresov. Sicer se o Zakonu o štipendiranju zadnje čase ni veliko govorilo, ker se na tem področju pač ni dogajalo nič novega. Sedaj pa se je vlada odločila, da to področje “uredi”. Vprašanje je seveda, na kašen način. Študentje so že reagirali in mislim, da, vsaj na nekatere predloge zakona, upravičeno. Govori se predvsem o republiških štipendijah, mene pa bolj zanimajo spremembe pri Zoisovih, ker je to pač tista, ki jo prejemam.

Predlog spremembe zakona se glasi:

V predlogu zakona lahko Zoisovo štipendijo pridobi dijak ali študent, ki izpolnjuje splošne pogoje in:

–ima v zaključnem razredu osnovne šole povprečno oceno najmanj 4,5 ali več ter pozitivno mnenje učiteljskega zbora in šolske svetovalne službe ali,

– ima v srednji šoli povprečno oceno najmanj 4,1 ali več ter pozitivno mnenje učiteljskega zbora in šolske svetovalne službe, ali

– je maturant z izjemnim splošnim uspehom – zlati maturant, ali

- ima v višješolskem ali visokošolskem izobraževanju povprečno oceno najmanj 8,5 ali več ali je uvrščen med najboljših nekaj odstotkov študentov v svoji generaciji, ali

- je dosegel izjemne dosežke na posameznem področju družbenega življenja ne glede na letnik šolanja¹.

Sprememebe se torej obetajo predvsem pri dosežkih, ki jih mora dijak oz. študent pokazati, da pridobi Zoisovo štipendijo. Do sedaj je bilo tako, da si skozi prišel najlažje, če so te za štipendijo predlagali na osnovni šoli. Potem so upoštevali dosežek na testih intelektualne nadarjenosti, ki smo jih pisali v 7. rezredu, in dosežke na raznih tekmovanjih pri različnih predmetih². Tak sistem torej ni bil pravičen do otrok, ki so nadarjeni na podorčjih (umetnost, glasba, ipd.), ki jih na testih intelektualne nadarjenosti ne preverjajo. Od sedaj naprej naj bi bilo to drugače.

Kot je razvidno iz predlogov, naj bi povišali tudi povprečje, ki ga je potrebno doseči pri študiju, da štipendijo obdržiš, in sicer iz 7 na 8,5. Skok se mi zdi precejšen. Je pa seveda odločitev o višini povprčne ocene težko sprejeti in me res zanima, na kakšen način so prišli ravno do ocene 8,5. Povprečna ocena je tudi precej odvisna od fakultete. Če se npr. primerjam s prijateljico na medicini, se ona precej bolj trudi in dela za povprečje 7,0, kot jaz na ekonomiji. Temu se je pač težko izogniti in ne morejo narediti kriterijev prilagojenih različnim fakultetam. Kako bi ocenili, kateri fax je bolj zahteven? Po številu izpitov, količini snovi? Preprosto ne gre.

Vlada obenem zagotavlja večje število štipendij. Po moji kmečki logiki bo Zoisovih štipendij manj, če bodo postavili višje kriterije. No, na ta račun bi torej lahko dobili le več republiških. Kljub vsem razpravam in preučevanjem problematike, pa Zavodu RS za zaposlovanje še ni uspelo odkriti vseh zlorab, ki se na področju štipendiranja dogajajo. V mislih imam predvsem izkoriščanje dodatka za prevoz. Ni mi jasno, kako se Zavodu ne zdi sumljivo, da toliko dijakov, študentov spremeni stalno bivališče, čeprav šolo obiskujejo v Ljubljani. Poznam kar nekaj primerov študentov, ki so kraj stalnega prebivališča prenesli na naslov vikenda, hiše, stanovanja na drugem koncu Slovenije. Zakaj?

Moja štipendija za letošnje leto je bila odmerjena takole (v SIT, ker smo imeli oktobra še dobre stare tolarje :)):

- osnovna štipendija: 22. 341,20

- dodatek za uspeh: 8. 936,48

- zvišanje za letnik: 558,53

- dodatek za prevoz: 19.548,55

Skupaj: 51.384,76 SIT

Odgovor je na dlani. 20 tisočakov na mesec se seveda precej pozna. In jaz niti nisem v najvišjem razredu za dodatek za prevoz. Teh 19k je za 30km oddaljenost od glavne avtobusne postaje Ljubljana, ki je moja izstopna postaja. Številka se zdi res velika, vendar ni, če je porabljena v namen za katerega je prejeta. Meseča vozovnica (do glavne postaje) me je že ko sem bila v 4. letniku gimnazije, stala preko 20 tisoč tolarjev. Sedaj je torej zagotovo višja. Na fax se ne vozim z avtobusom, ker se mi preprosto ne izplača in je totalno nepriročno. Ker živim doma, pri starših, se v hram učenosti vozim z avtom, kar pa ni nič kaj ceneje. Bencin in vse ostalo konec meseca nanese več kot 20k, čeprav imam to “srečo”, da avto še vedno registrira mami, ne glede na to, da ga večino časa uporabljam jaz.

Zdi se mi, da bi Zavod nekaj novih štipendij pridobil že samo s tem, če bi preverjali, kje študentje, dijaki dejansko živijo. Nekomu, ki živi pri starših v Ljubljani, kjer tudi študira, dodatek za prevoz pomeni samo “luksuz”, sredstvo, da si privoščijo dodatne stvari (20k*12=240k/leto → zelo  spodobne počitnice), za katere mora večina od nas opravljati še študentsko delo.

Tako pač je. Kot vsak, ima tudi sistem štipendiranja luknje. Upam, da jih bo novi zakon odpravil, kar pa se, po vsej verjetnosti, itak ne bo zgodilo. :P

1. povzeto iz predloga sprememb zakona, ki ga lahko najdete tukaj [piči gor]
2. V predlogu zakona se opušča nekatere kriterije za pridobitev Zoisove štipendije, kot je bilo testiranje intelektualne nadarjenosti kot osnovni kriterij pa se ohranja učni oziroma študijski uspeh. “Testi inteligentnosti ne odkrivajo vseh nadarjenosti; s temi testi ni mogoče odkriti npr. umetniških nadarjenosti, psihomotorične nadarjenosti, socialne nadarjenosti, praktične nadarjenosti, Testi odkrivajo samo potenciale, ki ni nujno, da jih otrok kasneje tudi izrazi v nadarjenem vedenju (aktivnostih in dosežkih), na testni rezultat (zlasti pri množičnem, enkratnem testiranju) lahko vpliva trenutno razpoloženje učenca, motivacija in drugi ovirajoči dejavniki v učencu in zunaj njega, skupinski testi inteligentnosti imajo še to omejitev, da so primerni le za presejanje (”screening”), ne pa za dokončno identifikacijo nadarjenega učenca; skupinski testi lahko celo “podcenjujejo” otrokovo nadarjenost, MFBT (ki se sedaj uporablja kot merilo za štipendiranje nadarjenih) je eden od klasičnih testov sposobnosti, ki ni bil konstruiran za namene odkrivanja nadarjenih, in ima vse omenjene pomanjkljivosti, pri učencu odkriti potencial nadarjenosti, ki se pokaže na testih sposobnosti šele ob koncu osnovne šole ali celo v srednji šoli, ne zagotavlja, da se bo ta potencial sploh kdaj izrazil v izjemnih dosežkih.” Povzeto po predlogu zakona [piči gor]