Potepinka

Nisem bila ravno pridna zadnje čase na blogu, dnevi pa tečejo in tečejo in spomini na springtrip so vedno bolj oddaljeni. Danes sem se končno odločila, da napišem nekaj o Utrechtu. Kje sem že kočala? Aja, v Bruslju.. :)

Po dveh dneh Bruslja sem pot nadaljevala v Utrecht. Tam me je v petek zvačer na železniški postaji pričakala M. Objem in “Kjee si tiii??? Kako si??” pa navdušenje in vse ostalo, kar sodi k snidenju po nekaj mesecih… Sedeva na bus in se odpelejva do collage campusa, kjer M. živi od lanskega septembra. Prvi vtis ni nič posebnega. Naselje opečnatih blokov, z glavno stavbo in trato v sredini. V oči pa mi takoj padejo klopce, veliko klopc in študentje, ki na kavčih posedajo pred svojimi enotami. Pa seveda kolesa! :) Glede na to, da pri nas podobnih stvari ne poznamo, mi je vse blazno zanimivo. V M. enoti živi 6 študentov, ki si delijo skupni prostor s kuhinjo. Ima svojo sobo, kopalnico pa si deli še z eno punco. Že takoj spoznam njeno klapo, predam cigarete, ki mi jih je naročil eden izmed njih, ker so pri nas za njihove razmere takoo zelo poceni, pade prva nizozemska basa… Nice… Naslednja postaja je center, žur po lokalih. Tisti večer je v mestu sicer dogajal Dj Aphrodite, ki pa je bil, na mojo veliko žalost, že razprodan… Kakorkoli, imeli smo se super. Začelo se je s pivom, nadaljevalo z nekaj klubi (najbolj smešen trenutek večera, ko iz zvočnikov zaslišim I’ll beee reaaaadyyy!!! AaaAaa, smeh, noro! Baywatch! :) In takoj se mi pred očmi prikaže Pamela z rdečim plovčkom tekajoč po dolgi peščeni plaži. Ah, kje si ti časi… :P potem so mi povedali, da imajo Nizozemci izredno radi staro muziko.. nostalgiki..), končalo pa na falaflu (prvič jedla.. podobno kot kebab, samo, da namesto mesa dobiš ocvrte kroglice iz soje/čičerike, ne vem točno, z neko zeleno zelenjavo. Meni bilo njami, njami).

Od kampusa do centra je 10min s kolesom. Jaa, v Utrechtu sem se totalno zaljubila v kolesa. Super je! In res vsi se vozijo s kolesom. Mladi, stari, mamice z otroki, iz trgovine, v službo, na zmenek… Mestu pa da prav poseben čar, ker res nikjer ni zaparkiranega pločnika, nobene gužve na cesti, nobenega hrupa, izpušnih plinov… Kolesarji imajo povsod urejene proge, ki so izredno široke. In vse to naredi mesto izredno prijazno za življenje; tako lepo, domače se počutiš. K temu pripomore še čudovit park na poti od kampusa do centra, ki je bil med mojim obiskom vedno poln ljudi, ki so igrali nogomet, metali frizbi ali zgolj chillirali na sončku.

Utrecht zaznamujeta Dom in Oudegracht. Prvo je cerkev, drugo pa kanal. :) Cerkev ima seveda zgodovinski pomen (na sto let je doživljala razne pretrese - potres, pa potem jo je v neki hudi nevihti pol odpihnilo, ipd.) in je nekako osrednja zgradba mesta. To pa zato, ker je pod spomeniškim varstvom in zakon prepoveduje, da bi katerakoli zgradba v Utrechtu presegala njen zvonik. Tako je Dom najvišja stavba v mestu, po kateri se lahko vedno orientiraš (kar je super, i can tell :)).

Oudegracht je kanal, ki so za Nizozemsko tako ali tako značilni. Je center življenja, vse se dogaja vzdolž kanala, tam so vsi klubi in trgovinice. Predstavljajte si staro Ljubljano z opečnatimi nizkimi hišami in ene parkrat povečano. No, bom raje pripopala slikco… Sicer Utrecht ni veliko mesto, nekaj takega kot Ljubljana, s približno istim številom prebivalcev (okoli 300k).

Moji dnevi v Utrechtu so poteklai zelo raznoliko. V soboto se je bilo treba najprej naspati, potem pa smo dan kar zabluzili… Ubistvu sem čakala, da je na kampus, iz Amsterdama, prišel R., kolega, ki je v Utrechtu študiral lansko leto in je prišel obujati spomine. Popoldne sva preživela v mestu, zvečer pa sem se jaz dobila s Hendrickom, mojim posvojenim big brotherjem, s katerim naju veže prijateljstvo iz Srbije. Še enkrat objem pa zmedene prve besede… Ponovna srečanja z ljudmi, ki jih spoznaš na raznih kampih, so vedno zanimiva. Ne veš točno, kako bo izpadlo, ali se boš še tako poštekal, ali je vez po enem letu še vedno tako močna… Na srečo sva bila s Hendrickom še vedno na isti valovni dolžini, pa čeprav naju loči 11 let starostne razlike. Po večerji pri njemu, sva se odpravila na koncert Bloc Party-jev. S kolesom, seveda :) Sem že povedala, da se vse ženske na prtljažniku vozijo elegantno z obema nogama na eni strani? Res je fancy!:)

Koncert je bil zakon! Začeli so malo bolj umerjeno, nato pa stopnjevali vzdušje vse do konca in dveh bisov. Ubistvu so me kar malo presenetili, ker sem mislila, da njihova muzika ni tako koncertna. Pa sem se na srečo motila. Piko na i pa je dodal pevec. Energičen, neposreden, z občutkom za publiko… Aja, pa Nizozemci so zelo kulturni. :) Koncert je minil brez večjih prerivanj in drugačnih izbruhov.

Noč je bila dokaj kratka, nedelja pa precej naporna. Dopoldne sva se z R. odpravila na spehod do univerze, kjer mi je pokazal res impresivno knjižnico, tako iz stališča založenosti, kot tudi iz arhitekturnega stališča (notranje stene so reliefne in črne). Popoldne so M.&co. pripravili piknik v parku. Res noro - pripraviš hrano, jo odneseš v park, zraven še mali žar in gajbo piva in že imaš prefekten piknik na travci. Po nekajurnem uživanju, ko se je sonček dokončno skril, smo se odpravili nazaj na kampus, se na hitro spakirali in pičili v Amsterdam. Bil je namreč predvečer Queen’s day-a in glava žurka je dogajala v Amsterdamu, vendar o tem kaj več naslednjič…

V Utrecht sem se vrnila v sredo. Dan sem preživela na dooolgem sprehodu s Hendrickom, večer pa na kampusu ob gledanju filma na dvorišču. Ja, tudi to si zorganizirajo - ven prinesejo platno, projektor in kavče, poskrbijo za piškote in pijačo in si naredijo super filmski večer. Luštno…

V četrtek je bil moj rojstni dan. Zbudila me je M.-ina prisrčna kartica. Ker je morala na fax, sem se jaz odpravila v center na rojstnodnevni šoping :) Dobila sem nove suprge in en kup drobnarij - od blokca s pikapolonico, rizel z okusom, sestavljivega kalejdoskopa do roza cigaret. Ja, rada imam male trgovine v katere zavijem čisto po naključju. Zgodaj popoldne se mi je pridružila M., ki mi je zrihtala bicikel, da sem se končno počutila čisto nizozemsko. :) Če sem iskrena, je bil to res smešen bikikel, ki je bil ubistvu manjši od normalnih (ja, o.k. priznam, malo večji otroški :P), z zelo nenavdnosmešnimi balancami. Evo ga:

Ampak, vozil se pa je! :) Z M. sva se nato podali na izlet do bližnjih vasic. Na poti so me najbolj presenetile hiše na vodi, v katrih ljudje dejansko živijo (niso samo vikendice). Zgledajo kot čisto prave hiše (celo vrtove imajo), le da so na vodi. Odlično za upokojence :) Druga stvar pa je bil “Utrecht’s red light district”. O.K. saj vem, da je prostitucija na Nizozemskem legalna, ampak vsi to povezujemo z zloglasno četrtjo v Amsterdamu, na to, da imajo tudi druga mesta četrti s prostitutkami, pa kar pozabimo… Tako me je na poti totalno presenetila scena ob reki. Dolga vrsta hiš na vodi, sredi belega dne, izložbe z brhkimi gospodičnami, ki v takšnem in drugačnem perilu poplesujejo in privabljajo stranke. Ene lepše, druge manj, ene suhe, druge obilnejše, blond, črne, rdeče, nasmejane, otožne, zaigrane, resnične… Njihova služba pač… Amapk je zanimivo opazovati njihove obraze. No, najbolj pa me je presenetilo, kako imajo urejen sistem s strankami. Ob reki je speljana cesta (priključiš se na sredini), ki ima na začetku in koncu rečnih hiš s prodajalkami ljubezni, narejeni krožni obračališči. Tako mimo izložb krožijo avtomobili, vozniki si ogledujejo ponudbo (ja, kar sem jih jaz videla, so bili za volanom moški) in, ko si izberejo, kje se bodo zadržali, avto parkirajo ob cesto.

No, midve sva svojo pot raje nadaljevali, dalje v predmestje. Ustavili sva se v gozdičku, pojedli jagode, pecivo, spili pivo in zabluzili… Res totalno na izi… Potem sva spet nadaljevali in prišli do prvih pravih mlinov na veter (na žalost nimam slikce). Sicer nedelujoči, ampak nič manj navdušujoči. Lepo za videti od blizu ali daleč… Čas je bil, da se odpraviva nazaj. Ko sva nato preverili koliko kilomertov sva naredili, sva presenečeni ugotovili, da 15. Uf, sploh ne tako malo. Kar mi je tudi postalo jasno takoj, ko sem stopila z bicikla. AAuuu, moja rit!!! V življenju me še ni tako bolela! Ja, saj vem, da je to posledica nekolesarjenja, ker se doma res nič ne vozim s kolesom. Posledice pa sem trpela še nekaj naslednjih dni… V četrtek pa sem zvečer, sicer z veliko muko, še odbiciklirala na pijačo s Hendrickom.

V Utrechtu sem nato preživela le še sobotni večer. Nedelja je bila namreč žalostni dan odhoda. Seveda je bilo jutro nevrotično, ker sem zaspala (še zadjno noč je šlo malo čez rob..:P)… Poslovila sem se od M. in po poti, pa kateri sem prišla, odpeketala domov.

P.S. Dnevi, ki manjkajo, pa v nadaljevanju…