Potepinka

Začelo se je že zgodaj (no, moj oče temu ne bi rekli zgodaj…) zjutraj, ko sem prvič danes vstopila v koplanico. Zaspano odprem najprej desno oko in vidim črno pikico, ki švigne mimo. Rečem si, da je to verjetno še ostanek mojih poblojenih sanj, vendar si nisem mogla popolnoma zaupati. Prisilim se, da odprem še levo oko. Ni bilo lahko, vendar mi je uspelo (če sedaj prav pomislim, bi mi bilo ljubše, če mi ne bi…). Zagledam jih! S škodoželnimi nasmehi in pohlepom v očeh so drveli po kopalniški omarici in hiteli zbirati vse, kar se je našlo uporabnega. Prosim lepo, saj nima moja koplanica danes kosovnega odvoza!!! V trenutku se predramim, pozabim celo na vsa jutranja nujna opravila in se postavim v zasedo. Sicer so se delali, kot da me ni, kot da ne čutijo mojega prezirljivega pogleda, vendar je bilo tudi meni jasno, da je to le krinka. Že prav, si mislim, nadaljujte z delom, vendar mene ne boste opeharili, ne boste mi odžirali kopalnice, vse svoje stvari bom dobila nazaj!

Plan je bil sledeč. Pustim jim še nekaj časa, naj si nagrebejo mojih stvari, da, naj v njih celo začnejo uživati, naj jih vzamejo za svoje in potem… BAM!!! Vse jim vzamem, vse jih pobijem! Medtem, ko sem jih pustila uživati zadnje vzdihljaje življenja, sem se odpravila na lov za najprimerneješim morilskim orožjem. Biti mora hladno, enostavno in predvsem hitro za uporabo, delovati pa mora počasi, zelo počasi… Naj se golazen bori, upira in hlasta za zrakom. Nja trpi v gledanju izumiranja svoje vrste, naj se še zadnjič boleče naslaja nad mojimi stvarmi, ki jih ne bo nikoli imela, naj… Vse te misli so me obdajale, ko sem stikala po hiši in garaži. Skoraj sem že obupala, ko sem ga naposled le zagledala. Stal je tam, lično oblečen, brez kančka prahu (šit, nekdo v moji bajti ga redno uporablja…), ponosno je zrl vame in v očeh sem mu lahko prebrala, da me popolnoma razume, da ve zakaj sem prišla. Ja, en pogled je bil dovolj, da sem mu popolnoma zaupala. Hlastno sem ga pograbila, nisem niti spraševala, tako ali tako mi je bilo jasno, da se popolnoma strinja z mano.

Pred vstopom nazaj v kopalnico sem se poskušala umiriti. Globoko sem zajela sapo, še močneje stisnila svojega zaveznika in oprezno poškilila v kopalnico. Še vedno so bili tam, celo več, namnožili so se!! Po omarici je sedaj hodilo že ducate in ducate vojakov, vsi v lepi, ravni vrsti, s ponosom v očeh. Opazovala sem jih neslišno in nevidno. Lahko sem jim razbrala z obrazov, kako uživajo, kako se košček za koščkom pohlepno polaščajo mojih stvari. Najraje bi na vse glas zakričala! Pa nisem, zbrala sem svoje misli in raje še malo oprezala. Videla sem, da so vse do potankosti premislili, da so hodili v nekem redu, da so točno vedeli, kje bodo kaj vzeli, da so se celo razdelili na divizije, da bi bila naloga hitreje opravljena.

Nisem več zdržala… Še enkrat sem ga pogledala in sijaj v njegovih očeh me je navdal z neverjetno močjo. Vedela sem, da zmorem! Pogumno sem se pognala v kopalnico, bojni krik je preplavil prostor in bitka se je začela. Prijela sem ga z obema rokama in začela na vso moč pritiskati na pumpico. Curek je bil smrtno nevaren, ravno prav močen in z odlično smerjo. Paraziti niso imeli niti najmanjše možnosti. Niso se niti borili, kaj šele, da bi zmagali. V zanosu sem špricala, že malo histerično pritiskala na pumpico in zasedala najboljše položaje na bojnem polju. Uspelo mi je!! Da, uspelo mi je!! Niti en ni ostal. Pred mano je zazevala praznina, nobenega giba ni bilo moč čutiti, le kri je začela počasi odtekati od trupel. Ostuden smrad je preplavil prostor, zato sem z zmagovalnim nasmehom na ustih strumno odkorakala iz kopalnice.

Bila je težka bitka. Vendar je bilo vredno, še več bilo je potrebno. Rešila sem vse svoje stvari in nenazadnje samo sebe… In prepričana sem, da sem jih izkoreninila. Ne bodo me več preganjali! Moram pa priznati, da mi brez njegove pomoči in vere vame ne bi uspelo… Hvala ti!!