Potepinka

škrat

« | | »

SpringTrip: Bruselj

15.05.2007

Kot sem že pisala, sem se pred tremi tedni (uff, kok gre hitro čas…) odpravila na potepanje malo severno, v Bruselj in po Nizozemski. No, in zadaj sem si končno vzela čas, da strnem svoje prigode in zblode v eno poročilo :) Torej…

Bruselj ni bil v prvem planu, ampak bolj prva postaja na poti do Nizozemske. Cheap flighti nam pač največkrat določajo pot. :) Avantura se je začela na Brniku, kjer sem že takoj srečala dvojčiči, s katerima se poznamo s faxa. Do nekaj dni pred odhodom sploh nisem vedela, da načrtujeta podobno potovanje kot jaz, da bomo celo na istem avionu in da nameravata prav tako ostati dva dni v Bruslju. Na začetku sem namreč to potovanje planirala sama, da vidim, kako je potovati sam, če se sploh znajdem, da se zopet malo najdem (dostikrat rečem, da so potovanja tudi malo osebnostne terapije :) ), pa tudi zato, ker sem bila itak namenjena na obisk k Maši in Hendricku. Sem pa potem ugotovila, da sploh ni tako slabo imeti družbo..:) No, pa da grem lepo po vrsti. Po prvi zblodi na letališču, ko sem izgubila listek od prtljage, ga zopet najdla in nato spet dokončno izgubila (še dobro, da je moj ruzak srečno prispel na cilj), se je naše letalo odlepilo od tal. Ponovno sem ugotovila, da letal ne maram preveč, sploh vzletanja in pristajanja. Saj, ko si enkrat v zraku, je vse o.k., vendar pa me na poti do tja navdajajo kar malo neprijetni občutki (predvsem v želodcu). Nekako pa je pač treba premagovati razdalje… Po uri in še nekaj leta, ki smo ga, kot se za tri babe spodobi, prečvekale, smo (vključno z veselico v mojem trebuhu in ušesih) pristali na letališču v Charleoi-ju. Wizz Air sicer pravi, da vozi do Bruslja, vendar pa je od letališča do mesta potrebna še ena ura vožnje z avtobusom.

V Bruslju smo bile tako šele nekaj čez enajsto zvečer, zato smo šle do hostla oz. hotela s taxijem. Jaz sem si posteljo rezervirala že prej, prek interneta, dvojčici pa sta spali v nekem hotelu. Prihod v hostel je bil dokaj zabaven, ker recepcija ob tako pozni urni ni bila več odprta in so mi ključ z navodili, kje je moja soba, pustili kar prilepljene na oknu. Prvi vtis je bil dokaj v redu, stara hiša z veliko stopnicami, stene v živahnih barvah, visoki stropi in ozki hodniki. Spala sem v neki kletni sobi za 14 ljudi in že takoj, ko sem vstopila mi je postalo jasno, da bom v sobi dihala bolj malo. :) Verjetno sem delovala malo zmedeno, saj mi je neka punca takoj razložila katere postelje so še proste in kje najdem blazino ter kovter. Odložila sem ruzak in zasedla sem zgornjo posteljo ob oknu (ki pa se ga ni dalo odpreti :P). Spet sem ugotovila, kako priročna je moja mala rjuha-spalna-vreča, ker posteljnine tisto noč nisem dobila, povšter pa tudi ni izgledal ravno čist. Kakorkoli, zaspala sem kot top. Zjutraj sem se, glede na običajen ritem v hostlih, zbudila dokaj zgodaj. Že takoj pa se je potrdila moja zla slutnja prejšnjega večera. Ni bilo prave kopalnice, kopalnice! Za vse skupinske sobe (recimo okoli 40 ležišč) so imeli dva tuša in dva wc-ja. No, bolj čudno mi je bilo to, da je bil edini umivalnik tisti na stranišču in, če si si hotel umiti zobe ter spregledati (beri: dati notri leče), si moral pač nehote zasesti še wc. Ah, ja..:) Tuširanje je bilo spet prava pustolovščina, ker tak tuš nas, bolj majhne sorte, ne navdušuje prav preveč. Zato je bil rezultat tak. Jutro sem si vzela zelo na izi in se po zajtrku (aja, plus hostla – zastonj kava iz avtomata) odpravila do parka, kjer smo se z dvojčicama zmenile, da se dobimo.

Pot me je vodila skozi center, po kamnitih ulicah, ki so se počasi prebujale, bolj ponesreči kot namenoma sem zavila na glavni trg, potem pa spet naprej, mimo centralne železniške postaje (no, če sem iskrena, sem v njeni okolici naredila dva kroga, ker se moj zemljevid ni strinjal z mestnimi tablami) do dogovorjenega mesta. Ker sem bila malo zgodnja sem imela čas opazovati ene mame, ki so se učile voziti se s kolesom; bilo je kar zabavno, ja. :) Ko je moja družba prišla, smo se polne energije odpravile raziskovat mesto. Prvi cilj je bilo staro jedro mesta – Grote Markt, včasih mestna tržnica, z ogromno gotsko mestno hišo in obdan s cehovskimi hišami. Lepo in predvsem polno turistov. Malo smo se pofotkale in vstopile v atrij mestne hiše. Hotele smo še na zvonik, pa so nam povedali, da je to možno le za skupine in vodene oglede (saj smo jim razložile, da smo lahko vse to, pa ni nič pomagalo). Zapustile smo trg in se odpravile po ulicah okoli trga. Naslednja postaja je bil Manneken pis (kar baje dobesedno pomeni “fantek, ki lula”), ki pa bi ga enostavno spregledale, če pred njim ne bi stala gruča ljudi s fotoaparati v rokah. Ja, mali lulajoči dečko (visok manj kot 60cm) ni naredil name prav nobenega vtisa. Nek kipec pač, ki je postal maskota mesta in ga baje ob različnih priložnostih tudi oblečejo. Me smo se nato raje podale na drug konec centra, proti Place Royale. Veliko smo hodile in tako sestavljale mozaik vtisov o mestu. Sredi popoldneva se nas je lotila lakota in, ko smo ugotovile, da bi najbolj sedel kebab ali pa kaj podobnega, smo šle nazaj proti centru. Pristale smo v neki grški zadevi, kjer sem ponovno spoznala, da so naši “bratje” povsod. Natakarja sprašujemo nekaj v angleščini, pa mu ni šlo prav veliko z jezika, nakar reče “Pa razumijemo se mi!”. Itak… :) Za kosilo se seveda zmenimo “po naše”. Prijetno podprte smo se odpravile na lov za Evropskim parlamentom. Jah, kdo bi si mislil, da ga je tako težko najti! :P Najprej smo zašle v stavbo ministerstev, kamor so nas tudi spustili, saj je bila v pritličju neka razstava o EU. Ni se nam dalo preveč brati in napenjati možgane, zato smo se raje pofotkale s celotno EU delegacijo, v kateri smo prav lepo nadomestile gospo Merkel. Star slovenski pregovor “Kdor išče, ta najde” se je zopet izkazal za pravilnega, saj smo naposled našle parlament. No ja, nič posebnega, parlament pač. Veliko časa nam je vzelo ugotavljenje, kateri državi pripada posamezna zastava viseča pred vhodom. Ja, seveda znamo našteti vse države EU, pri zastavah se je pa kar zataknilo. :P Ko smo si nato končno priznale, da nimamo osnovnega EU znanja, smo se odpravile na lov za evro poslanci. :P Pot pa nas je vodila nazaj do mestnega jedra, kjer smo se strinjale, da si po napornem dnevu zaslužimo vaflje, belgijsko posebnost. Ko so nas pregnali z vrta slaščičarne, ker smo vaflje kupile v drugi (balkanska duša pač… V prvi niso več prodajali vafljev, druga pa ni imela miz), smo pristale na klopci na trgu, kjer smo se zaklepetale do večera. Nekaj čez deseto smo se poslovile in jaz sem se odpravila nazaj proti hostlu. Hodila sem malo dlje, ker sem si želela ogledati še glavno shopping ulico (ja seveda… :P usekla sem eno labirint-style pot do hostla, ker sem pač malo precenila razdalje in prehitro zavila desno. So pa res krive vse svetleče se izložbe, ja..:)).

Naslednje jutro sem morala do 11h že spakirati svojo culico in poravnati dolgove. Ruzak sem pustila v hostlu, saj sem se odločila, da bom v bruslju ostala do popoldneva. Dvojčiči sta namreč odšli proti Amsterdamu že zjutraj. Razlog, da ostanem so bili Smrkci. Smrkci, ja! :) Da razložim. Na zemljevidu, ki sem ga dobila v hostlu, je pisalo, da imajo v Bruslju muzej oz. center stripa, opis pa se je začel takole:”As – Sanafir, die Schluempfe, los Pitufos, Smerfy, Smrkci, the Smurfs… Whatever you call them, les Schroumpfs were invented by the Belgian comic artist Peyo in 1958.” Wwaaa, zakon, videla bom Smrkce in njihov nastanek, je bila moja prva misel. Btw. Smrkci so moja najljubša risanka iz otroštva in so itak največji carji. :) Zjurtaj se torej odpravim proti muzeju (najprej sem še preverila, če so izložbe shopping ulice tudi podnevi tako sijoče). Plačam vstopnino, 7 evrov, brez popusta za študente. Ok, Smrkci, naj vam bo. Začnem tam, kjer so mi rekli, da naj. Prva etaža je bila polna nekih stripov, ki pa so bili večinoma v francoščini, in prikazov, kako nastajajo stripi. Še kar zanimivo, vendar meni Smrkci niso dali miru, zato sem se odpravila na lov za njimi. Naredim prvi krog po muzeju. Nič. Si rečem, mogoče si zgrešila kakšno sobo. Naredim še en krog, rezultat pa je bil enak, kot po prvem. Panika! Dvakrat globoko vdihnem, se zberem in počasi nadaljujem z ogledom… In glej ga zlomka, končno naletim na Smrkce. In, kaj najdem? Tole!!! Kar srce se mi je trgalo, ko sem videla, v kakšno malo vitrinico so jih zbasali. Niso jim namenili niti par besed, kančka zgodovine, prikaza v naravni velikosti, kaj šele svoje lastne vitrine… Še malo se razgledam naokoli in nato precej razočarano zapustim muzej.

Naslednji cilj na bil Heysel, del mesta, v katerem je potekala Expo svetovna razstava leta 1958. Tam stoji Atomij (atom železa), ki je obvezno na vseh karticah Bruslja. Tja sem se odpravila z metrojem. Ko sem prispela, se je ponovno izkazalo, da velike reči veliko bolje zgledajo od daleč, kot od blizu. Ker sem bila že tam, sem naredila nekaj fotk, nisem pa bila pripravljena plačati 15 evrov, da bi obiskala notranjost krogel. Baje so notri neki muzeji, ampak sem se jim odpovedala (še vedno sem bila namreč razočarana zaradi Smrkcev). Malo sem še bluzila naokoli, ležala na travi, chillirala, se sprehodila po mestu fast food restavracij in se naposled odpeljala nazaj proti hostlu.

Bil je že čas, da si zopet oprtam ruzak na rame. In spet… Podzemna, pa še enkrat podzemna in glavna mednarodna železniška postaja, nakup karte (ja, zahodnjeki imajo vse lepo poštimano – čaka se s številko v rokah, nič v vrstah), plastenka vode za 2 evra, gledanje v monitor, čakanje na peronu in končno… vlak. Na vlaku je sicer sledil še en manjši neljubi dogodek. Ker sem imela res težek ruzak, skoraj tako velikega, kot sem sama, ga seveda nisem mogla spraviti na polico nad sedeži. Pa sem ga elegantno postavila kar ne sedež poleg mene. :) In prirobanti mimo sprevodnik, zabrusi nekaj v fancoščini, jaz pa mu razližim, da je ruzak moj. Me pogleda in pribije, da naj ga umaknem ali pa bom plačala še eno polno karto in odhiti naprej. Ooops.. :P Izkazalo se je, da sem imela izredno prijazne sotrpine; gospa in nek gospod sta mi lepo pomagala pri prestavljanju ruzaka. V nasprotnem primeru bi verjetno pobila pol kupeja. No, to se je sicer skoraj dogodilo v Rotterdamu, kjer sem morala prestopati. Poudarek je na skoraj – vsi so preživeli! :)

Naslednja postaja je bil Utrecht.

Poročilo sledi…

P.S. Slikce niso bogvekaj, ker nisem bila jaz uradni fotograf (amm.. in, ker nimam glih ful pojma :P)

  • Share/Bookmark
 

Avtor Potepinka, zapisano 15.05.2007 ob 23:36 pod Potepanja, miks. Preskočite na konec in napišite komentar. Pinganje je trenutno onemogočeno.

5 odgovorov na “SpringTrip: Bruselj”
  1. smeh - 15.05.2007 ob 23:52
    smeh

    Ej, kul si tole napisala. Samo priporočam ti, da pišeš s presledki zaradi koncentracije. Zelo priporočljivo na blogih. Prejšno poletje sem tudi sam ubral podobno destinacijo:Belgija in Nizozemska. Bruselj je nekako evropsko ugledno mesto, Amsterdam pa čisti odfuk :D

    Tale mali deček pa tudi mene ni impresioniral, sam folk se pa kar slika pa slika. V Atomium tudi jaz nisem šel. A si šla v tisto kitajsko kičasto stavbo? Jaz sem s punco plačal karto za tisti rdeč turistični avtobus, ki te potem pelje naokrog.

    Upam, da napišeš še kaj od Amsterdama, pa bom še jaz potem kaj komentiral. :smile:

  2. smeh - 16.05.2007 ob 00:05
    smeh

    Aja pa še to: Daj prilepi raje kako fotko na blog. Je veliko bolje in pregledno kakor če samo daš link. Še posebej zaradi tega, ker imaš tako smotano temo, da se slabše vidi linke. :razz:

  3. Potepinka - 16.05.2007 ob 10:28
    Potepinka

    smeh, tnx! ja, Bruselj je kar malo preveč mednarodno mesto – vse se meša, niti ne veš, kdo so Belgijci.. Ne, v un kitajski paviljon nisem šla. Sem vidla, da obstaja, samo se mi je zdel, da bi blo predaleč za hodit. Mogoče bi mogla it na bus :P bi se splačal? In hvala tud za vse nasvete glede pisanja (new kid in town, pa to.. :) ). Bom drugič malo več pozornosti namenila tehnični plati. Za neopažanje linkov pa ni kriva tema, ampak nepozorni bralci, hahah :P

  4. smeh - 16.05.2007 ob 14:47
    smeh

    Ja, Bruselj tudi mene ni preveč navdušil, pravzaprav me cela Belgija ni kaj preveč, razen sever: Oostende, Brugge in Antwerpen…

    Nizozemska mi je bila dosti bolj zanimiva, pa tudi dosti hladneje je bilo, čeprav sem bil samo v Amsterdamu in Rotterdamu.

  5. Expat - 25.03.2010 ob 21:46

    Zivjo, moje skromno mnenje- v Bru živim in delam že nekaj časa: absolutno premalo časa, da dobiš pravi vtis!! Jaz priproćam sledeče za ogled: ArtNuveau slavne stavbe (hiša od Horte), muzej Afrika (Tervuren), nočno življnenje je res pestro- začne se recimo okrog barov Roi des Belges, četrt Sablon, brrez Godive, Marcolinija (najbolj znana čokolada) ne gre, ogled res originalne begijske mode v četrti Danaesart, nedeljski bolšji sejmi, pa še in še….če se ti mudi in če ne poznaš mesta lahko dobiš napačen vtis. Dobro je prej vedeti in kaj prebrati.

    Amsterdam je pač bolj poznan in veš kaj se tam dobi, tudi neprimerno bolj množično obiskan – meni je sicer zelo všeč, ampak vsakič, ko sem tam za vikend je gneča neznosna, kar me zelo odbija,zato je najbolje med tednom in ne v glavni sezoni poleti.. Večina seveda tam išče in najde kofišope in prostitutke, kar pa še zdaleč ni samo Am’dam!

    No, upam, da se še kdaj odpraviš sem in doživiš še kaj lepega, LP iz BXL

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !